1906 Babno Polje – Mati Angela z Viktoro in Francetom

Deklica Viktora ima na sebi malce preveliko karirasto oblekico z velikim trikrat obrobljenim ovratnikom in našito kravato, v laseh pentljo, okoli vratu pa verižico ali vrvico z velikim križem. Krilce je tudi spodaj večkrat obšito s svetlimi trakovi. Deklica ni videti najboljše volje, mogoče je celo malo prestrašena. Najbrž ne razume, čemu mora držati roko toliko časa mirno na materinem krilu in kaj počne mož pod tisto črno plahto … Tudi materina roka je položena na krilo in z drugo le rahlo drži otroka.

Angela ima lepo obleko s plastronom, napihnjenimi rokavi in zdi se, da s kvačkanimi belimi obrobami, razen ob vratu, kjer je čipka videti industrijska ali pa prav umetelno ročno izvezena. Predel pod vratom je pošit tudi z okrasno vrvico, spodaj pa je vstavek iz drugačnega blaga, mogoče žameta. V ušesih ima murčke in njen obraz je lep, bel in še brez gub, oči živahno gledajo v svet, čeprav se drži resno. Lase je zadaj najbrž spletla v kito in spela. Poškrobljeno kvačkano čipko okoli vratu ima tudi otrokova rožasta kiklca, pa tudi po prsih in na rokavih je okrašena podobno.

Ko se je možila, pa mlada mati s slike svojemu ženinu ni poslala nove srajce, ki naj bi jo sama sešila in izvezla, ob pravem času, kot so pričakovali na Babnem Polju – k poroki je šel menda v stari …

Do danes se je ohranila pripoved o tisti ohceti na Radleku pred več kot sto leti in povrh še o posebni dogodivščini nekega svata ob tisti priložnosti. Znali so jo povedati pri Ivanovih, a v še bolj slikoviti obliki si jo je zapomnila soseda Pepca Strle, ki jo je kot deklica slišala od starega očeta. On je tistikrat vozil svate in je že vedel, kako je v resnici bilo! Takole nekako je povedala teta Pepca.

Moj stari oče, ki so vozili ohcet, ko se je na Radleku ženil Ivanov Frence, so pripovedovali:

Ob domenjeni uri grem jaz s konji in zapravljivčkom, ki sem ga okrasil še z dvema hojicama, k Ivanovim, vidim da še niso pripravljeni, in rečem: »Ja, pa kaj niste še gotovi?«

»Ja,« pravi Ivánov Frénce, »čakam še srajco … Na Blokah imajo tako navado, da ena od deklet iz vasi ženinu prinese srajco in v tisti srajci mora iti k poroki. Zdaj pa čakam, gledam, pa ni od nikjer nobene!«

»A?!… Veš kaj, Frénce, kar v ta stari pojdi, saj jo bomo pa kje po poti srečali, pa se boš preoblekel!« No, in smo šli … Nobene nismo srečali s srajco. »Frénce, v stari srajci boš!«

Pridemo pa gor nad Bloško Polico in meni Frénce reče: »Ti, veš kaj, tule glej pojdi počez, saj smo že tako pozni, zamudili smo; tule je steza, da bomo prej …«

»Tule ni videti nobene steze …« Jaz konja vseeno obrnem tja, a smo potem prišli v tako globoko dolino, da nismo vedeli kam ven! »No, kam pa zdaj, kam pa zdaj?!«

»Ja…,« je rekel ženin, »veš – pa smo res zášli.«

»No, zdaj pa bomo prej prišli, zdaj!!«

Muzikanta smo imeli s sabo, pa rečem: »Daj, vsaj zašpilaj! Saj je ohcet!«

Pridejo neki kosci, ki so orgle zaslišali, no, harmoniko, in se čudijo: »I, kaj pa tukaj delate?!«

»Pa ohcet ímamo, kaj ne vidite?! … Vi nam raje povejte, kod bi mi prišli na Radlek!«

»Ja,« je rekel kosec, »ven, potem pa pojdite doli na desno in še po tej cesti, potlej boste šele zavili na levo!«

»Ja, veš, Frénce«, pravim ženinu, » ne vem, kako si ti hodil v vas!!«

In pridemo končno na Radlek … Kaj pa sem jaz vedel, katera je nevestina hiša – sem šel pa mimo njene hiše! Frénce kriči za mano: »Janez, ustavi, tule je!« No, ja, sem ustavil, šli smo v cerkev, je bila poroka, po poroki smo šli na dom, je bila ohcet. In je bil tam en fant, tako korajžen, da je vso ohcet držal pokonci! Naenkrat pa zgine – pa ga ni! Kar veliko časa je minilo, da je prišel ta fant nazaj. »Ja, kje pa si bil?«

»Iiijoj – ko bi vi vedeli, kje!!«

A malo pred tistim, ko je ta fant izginil, sta dve ženski rekli, da gresta domov podojit otroke … In ni bilo nikjer ne tistih žensk ne tega fanta. Potem je začel pa pripovedovati:

‘Šel sem ven na stranišče in slišal, kako se ti dve ženski pogovarjata: »Ja, morava kar iti …Ti – s čim boš šla ti?« Pa je ena rekla: »Jaz bom šla kar s tem stolom!« Druga je rekla: »Jaz bom šla pa s to omaro!«’ Iz hiše so bili namreč dali pohištvo ven, da je bil prostora za ohcet.

‘A sta šli ženski vseeno še domov, jaz sem se pa skril v tisto omaro. Lepo sem se zaprl, pa skozi ključavnico gledal ven. Prideta ženski, tisto se vse skupaj vzdigne – in smo šli!! Drevje pod nami je kar švigalo mimo! … In mi smo prišli na Klek!! … Tam da ste vi videli plesa!! …

Ko je ples minil, smo se vračali pa nazaj!’

In še je hotel nekaj povedati, pa sta ravno tisti dve ženski prišli skozi vrata in sta samo prst dali na usta – pa je bilo gotovo. Ni hotel povedati nič več …!

Kakšna popotnica za zakon, takale začinjena prigoda! Še dobro, da ni bil ženin tisti, ki se je skril v omaro in s coprnicama poletel na Klek. Že tako ga je pozneje nosilo s trebuhom za kruhom po Ameriki in žena se je s štirimi otroki sama borila doma, kakor je vedela in znala …

Fotograf Dragutin Žagar, Delnice, piše na žigu. Zadnja stran je enako lepa kot prva … Kaj pa pomenijo številke – kdo ve? Le ime in naslov portretiranke je rahlo po nemško napisala neznana roka: Angela Ožbold, Babenfeld, Stari trg pri Rakeku … Je pisava fotografova?