1939 Skopje – Medicinske sestre

Uniforme gojenk sestrske šole na sliki so zelo podobne tistim, ki so jih medicinske sestre nosile še pred tridesetimi leti: obleka pastelne barve (svetlomodra, siva, rjava, zelena – glede na specializacijo znotraj medicinske stroke) z belim ovratnikom in zapenjanjem po vsej dolžini, predpasnik z zadaj prekrižanimi naramnicami in čepica, za katero sem šele nedavno slišala šaljiv izraz “avionček”. Ni mogoče razbrati ali imajo delovne obleke sester na sliki prišite tri vzdolžne gube ali ne. Te gube so bile simbol sestrskega poklica, po ena guba za “dobro srce, pridne roke in zvestobo”. Uniforma je morala biti vedno kompletna, brezhibno čista in urejena in v njej se je bilo treba tudi dostojno obnašati – kot najbrž velja za vse uniforme na svetu. Sestrska uniforma tistega časa tudi ni prenesla družbe niti najmanjšega nakita, razen poročnega prstana, prav tako ne ličil in dišav, visokih pet, razpuščenih las … ničesar, kar bi lahko motilo ali ogrožalo bolnika … in še koga … Nosila se je samo na delovnem mestu, ne pa kot na primer v Angliji tudi na ulici pri terenskem delu. Predpisi so bili tudi glede obleke strogi in neusmiljeni, nobene tolerance ni bilo, pri gojenkah še toliko manj.

No, in ko so te – takrat še “zaščitne” – sestre diplomirale, so šle na delo po bolnišnicah in zdravstvenih domovih, kjer so jih večinoma težko pričakovali. Precej resno domnevam, da je bila prav Marija Bravec, kolegica deklet na sliki, poleg takrat, ko so nas leta 1956 v starotrški kaplaniji, kjer je tisti čas gostovala ambulanta, cepili proti otroški paralizi, ki je tedaj strašila po svetu in v epidemijah razsajala zdaj tu, zdaj tam. Dr. Salk je bil v Ameriki šele leta 1952 iznašel cepivo proti njej in skoraj gotovo je imel pri tem, da smo ga dobili tudi mi, prste vmes Mednarodni Rdeči križ, tako kot pri ribjem olju in preprečevanju rahitisa …

Živo se spominjam smrtnega strahu, ki je v razredu zavladal ob besedi “cepljenje”. Same oči so nas bile, glave pa polne predstav o polmetrskih injekcijskih iglah, ki se zabadajo v naše zadnjice … Ja, prav v zadnjice, ki se jih nikdar nikomur ne pokaže – poleg strahu nas je bilo tudi sram … Ni pomagalo, ko so nam rekli, da se tega cepiva ne daje z injekcijo. Šele ko je prvi v čakajoči vrsti preplašenih prvarčkov dobil v usta žličko z roza tekočino in namignil, da je sladka, je preplah pojenjal. Res smo dobili cepivo v kapljicah in roza barve je bilo – pomislite – od malinovca, v katerega so ga nakapljali!! Ampak repete ga pa ne bi dali nikomur, če bi še tako prosil, ker bi potem za druge zmanjkalo – takrat so nas na vsakem koraku učili, da je vedno treba misliti tudi na druge, saj, če drugega ne, bo navsezadnje brez tega tudi tebi samemu slabše, tako ali drugače!… No, in ko takole brskam po spominih, imam močno na sumu “zaščitno” Mimi, da je bila prav ona tista, ki nam je delila malinovec s kapljicami cepiva proti otroški paralizi … Že res, da takrat menda ni več živela v Starem trgu – ampak kaj pa je bilo za pravo “zaščitno”, kakršna je bila Bravcova Mimi, priti cepit otročad iz Cerknice v Stari trg?!