1971 Ljubljana – Jana

V mojem arhivu se je znašla pred nekaj leti, ko je teta pospravljala po domačih omarah, mi je prinesla cel kup revij in jih pospremila z besedami: »Če ti kaj prav pride, če ne, pa daj za star papir!« Kup je vseboval prvo številko revije Jana, Start s fotografijami Moni Kovačič in precej revij, namenjenih ženskam, ki so rade štrikale in štikale. Vse to sem počela, dokler sem še videla. Takrat sem si ogledala to famozno prvo številko. Dandanes ni nič posebnega s stališča porodnih slik, ker vse to lahko gledamo v živo na televiziji. Leta 1971 pa je bilo to nekaj nezaslišano novega.Iskala sem uvodnik, pa ga ni bilo. Po večkratnem listanju sem na tretji strani uzrla zapis:
»JANA –e ž 1. Žensko osebno ime (Iva, Ivanka, Ivka) 2. Sodoben ženski tednik; prvo številko imate v rokah, izhajal bo vsako sredo; stane 2,50 din; JANA izhaja na 32 straneh barvnega ofsetnega tiska; vsaka četrta številka je še enkrat debelejša zaradi priloge; JANA je zdaj še otrok, ki se bo razvil in zrasel, že zdaj pa kaže očitna znamenja izvirnosti (slovenski pisatelj spet na straneh revije), prodornosti (Sandi Čolnik vam po svoje vošči novo leto), odkritosti (kar vemo, tudi povemo), izčrpnosti in slikovitosti (vsaka priloga o enem samem področju) in uporabnosti (moda, nasveti, TV program, horoskop …); uredništvo revije JANA obljublja, da se bo z vašo pomočjo trudilo pisati o vsem, kar zanima sodobno žensko, zato vas prosi, da sporočite svoje sodbe, pripombe in želje na naslov: JANA, 61000 Ljubljana, Tomšičeva 1; na JANO pa se lahko naročite v naročniškem oddelku DELA, 61000 Ljubljana, Tomšičeva 1, osebno, po pošti in tudi po telefonu (23-522); 3. Ime naše tajnice (glej sliko).«

Treba je priznati – zares izviren pristop.

V reviji je v podlistku izhajal roman Antona Ingoliča: Onduo, moj črni fant. To je ljubezenska zgodba o študentki Vidi in Onduou, afriškem študentu, ki konec šestdesetih oziroma na začetku sedemdesetih pride študirat v Ljubljano. V okviru gibanja neuvrščenih, ki ga je zasnoval Tito, je bilo tega kar veliko: in afriških študentov v Ljubljani in ljubezenskih zgodb, tudi tragičnih. Kaj hočemo. Eksotika je Slovenke vedno privlačila. Tudi o tem bo treba še pisati.

Če pogledamo še naslovnico, potem se kar sama vsiljuje zavest, da je Jana podirala tabuje na vseh področjih. Danes ta revija ne bi izšla, ker bi jo cenzurirali ali umaknili iz prodaje iz najmanj treh razlogov.

Prvi: v njej je kar nekaj slik, na katerih je videti gola ženska nedra. Danes, ko je pornografija dostopna na vsakem koraku, kaj koraku, doma, v dnevni in mladostniški sobi, je vsaka golota v revijah in na filmih nezaželena.

Drugi: fotografije, na katerih je videti, od kje smo vsi prišli, so v javni periodiki nedopustne. Za dodatno razlago glej razlog »prvi«.

Tretjič: Sporna je že naslovnica. Na njej je manekenka Saša Zajc, oblečena v plašč in pokrita s kučmo iz polarne lisice. Če nihče drug, bi ljubitelji živali, med katere sodim tudi sama, zagnali vik in krik in slekli manekenko še iz njene lastne kože. Tovarna, kjer so sešili krznena oblačila, je že davno propadla.

Jana je porodne krče dobro prestala, čeprav se ji je »zgodila« tudi kakšna napaka. V objavljeni kolekciji oblačil za Silvestrsko noč je na eni izmed fotografij zelo razločno vidna etiketa oblačila, ki visi manekenki ob boku. Nalašč ali spregledana? Ko so bile fotografije posnete, manekenke plačane in obleke vrnjene, je bilo prepozno zvoniti. Fotoshopa še ni bilo, retuširalo se je pa baje samo črno-bele fotografije.