1943 Rab – Strah ostane, dokumentarni film

O sliki torej torej ne vemo veliko, pač pa zagotovo tudi zanjo velja to, kar je napisano v napovedniku dokumentarnega filma Strah ostane ( cit.):

“V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani.

Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik.

Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi.

Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani.

Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.”

Citirani odlomek besedila izraža natanko tisto, kar tudi mene vodi k zapisovanju drobnih rabskih zgodb, a tega nikoli nisem znala dobro povedati.