1894 Trst – Turistični vodnik

Tura 94: Iz Ljubljane do Trsta

Pot je dolga 148 kilometrov, kot glavna atrakcija pa je že na začetku omenjen Franzdorfer Viadukt (Borovniški viadukt). Po 38 kilometrih pridemo v Loitsch (Logatec). Kot najvišjo planoto v tem delu, med Idrijo in Uncem, omeni Birnbaumer Wald (Hrušico), zatem šele Javornike. In že pridemo na Rakek, ki leži 8 km od Planine z znamenitim gradom Haasbegom in Malni. Pozabil ni niti na cerkev sv. Kancijana v Škocjanu in Cerknico. Potem nas popelje preko Adelsberga (Postojna), St. Petra (Pivka), Divacce (Divača) in Nabresine (Nabrežina) vse do Trsta, ki je natančno opisan in nakazane vse možne nadaljnje poti: na Reko, v Gorico, Pulo.

Ponte Rosso – Meka jugoslovanskih kupcev prejšnjega stoletja. Kdor tedaj ni bil tam, je zamudil skoraj vse čare nakupovanja. Tu so se srečale civilizacije in navade z v vseh koncev sveta. Trgovci, predvsem naši bivši južni bratje, so stali na vratih in nas vlekli v trgovine. Nas, mlade, je zanimala predvsem Standa, kjer so prodajali modne in za naše razmere drage stvari. Tam smo kupili prve Leviske, na Ponte Rossu pa kakšne druge kavbojke manj znane znamke pa za občutno manj denarja. Prodajali so famozne puloverje, pulije in majice po ceni tri za 10.000 lir, kar je bilo tudi za jugoslovanske plače malo. Bile so «pure plastics«. So pa zdržale leta in leta.

Praviloma smo hodili v Trst z vlakom do Opčin in potem s tramvajem do Trsta. Od tu tudi anekdota, ko je neka sinjorina na tramvaju, ko je le ta zabremzal, z deset-centimetrsko in kot svinčnik tanko peto, stopila možakarju na nogo in je rekel: »Av!«, ona pa: »Scusi! (Skuzi)«
»Ma, ni šlo skuzi«, je odvrnil, »bolelo pa je.«

Tudi mi smo šli enkrat na šoping izlet pa sva vzeli ata s seboj, ker se je štelo, da zna malo italijansko, saj je eno leto obiskoval italijansko šolo na Rakeku. Pa me je prijelo lulat. Kam naj greš, če ne v gostilno. Da pa ne bi izgledalo, da smo prišli le na WC, je ata za šankom naročil eno kofe. Po italijansko seveda. Doma je pil kofe iz četrtlitrske šalce, tu pa so mu dali eno, ki niti pol deci ni držala pa še rjave barve je bila, tudi znotraj. Ata je bolj slabo videl, pogleda v v šalco in rekel: »Saj ni nič not.« Natakarica je za čuda znala slovensko in je odvrnila: »O, je, je!« Pa je tisti požirek kave stal toliko, da bi ga v trgovini kupili pol kile. Za domov je bilo treba pa čim več pred carinikom skrit. O tem pa kdaj drugič. Zdaj so nam pa še to vzeli. Klinc pa Evropa brez meja!