1962 Podlož – Deklica na vasi

Ves teden sem se veselila srečanja z deklico na sliki. Bili sva sošolki od prvega razreda dalje in tudi sedeli sva veliko let skupaj … Zdelo se mi je, da veva vse ena o drugi, a se je pokazalo, da še zdaleč ni bilo tako. Najprej se je spomnila, kako je bila neke nedelje na obisku pri meni – kar nekaj kilometrov je prepešačila sama od doma. V spomin nama je priklicala skupno kosilo, ko smo jedli klobase in je meni košček padel pod mizo. Mačka je planila po njem, jaz pa tudi. Naš ata je pa komentiral: “Če bi naši klobasa v sekret padla, pa bi šla ponjo, tako ješča je!” Ni čudno, da si je sošolka pripombo za vedno zapomnila. Pač pa sem jo jaz kar se da hitro pozabila, ker me je bilo sram …

Bilo je v prvem razredu, ko smo za domačo nalogo dobili spis o vojni. Pisali smo vse mogoče – o junaštvih in trpljenju naših staršev in sorodnikov, o svobodi in prihodnosti. Te spise smo potem brali v razredu in – lej ga zlomka – sošolkin spis je bil skoraj prav do besede tak kot sestavek v zadnji številki Cicibana, ki sem ga zmeraj skrbno prebrala. Jaz, pravičnica, sem jo nemudoma zatožila, da je spis prepisala iz Cicibana … A učiteljica me ni hotela slišati, ni je okregala in kaznovala, čeprav drugače prepisovanja ni dovolila za vse na svetu. Bila sem jezna – zakaj ona lahko prepisuje, jaz in nihče drugi pa ne?! V spisih smo si lahko izmislili karkoli, se zlagali, če ni šlo drugače, samo prepisovati – to pa ne.

Čez leta mi je povedala svojo plat zadeve: njen oče je bil med vojno skrivač in po njej tudi ni odobraval novega sistema, zato ni mogla pisati o njegovih junaštvih, ni pa se ji zdelo prav, da bi si kaj izmislila, zato je poškilila v Cicibana. Učiteljica Benčinova, ki nas je vsakega poznala do prababice, jo je razumela in zato ni hotela slišati mojega špecanja … Jaz sem dogodek hitro pozabila, sošolka pa do danes ne.

Sliko je čez čas raziskovalka poslala tudi dekličinim staršem in ko se je ta zagledala, se je naprej zgrozila nad svojim strganim fiertaham, ki ga je enako kot vrstnice dosledno nosila – ampak kar je bilo, je bilo. Njena obleka je res delavniška, a skrbno izdelana: predpasnik ima ginero iz blaga s podobnim, ujemajočim se vzorcem, zgornji del, modrc, pa je opucan s krepienčki. Tudi poletna oblekica iz potiskanega bombaža ima ob vratu drugobarvno obrobo.

To, kar deklica drži v rokah, pa ni model za peko štruc, ampak posoda za kuhanje šunke ali krače. Narejena je bila iz težke pločevine, na obod je bilo pritrjeno ovalno dno. No, mogoče so v njej tudi kdaj kaj spekli, morda res pogačo za poroko ali porodnico – ali pa so posodo kako drugače uporabili.

Raziskovalka je takrat ob prihodu vprašala, ali imajo pri hiši kaj starega in peljali so jo na podstrešje, kjer je kar dolgo ostala in med drugim našla tudi to, kar drži deklica v rokah. Poleg ovalne posode ima v drugi roki nedajlajne v špriklah – z maso za klobase nadevano danko, kot piše ob sliki. Enako se nadeva tudi mehur ali želodec.

Da se je taka mesnina pravilno posušila, so jo svežo dali za kak dan v tiehto – jo obtežili, da se je sploščila in spustila vodo, potem pa povezali v šprikle, da je med sušenjem ostala lepo tanka. Tako se je površina povečala, sušenje okajene mesnine je potekalo hitreje in bolj enakomerno, verjetnost, da bi se v sredini pokvarila, je bila manjša. Tudi barva mesa je ostala lepo rdeča. Sušenje je ob skrbnem nadzoru trajalo kar dolgo, več mesecev, pred otoplitvijo vremena pa so suhe mesnine pobrali iz diere, zavili v časopis, jih zložili v mrzlo krušno peč in zasuli s pepelom. Nekateri vsaj, drugi so jih shranili v suhi, hladni in temni kašči ali skrinji …

So pa Poljanci radi pripovedovali zgodbo, kako je pri neki družini ob kolinah ostalo preveč sesekljanega mesa za klobase in niso imeli več ne črev, ne želodca, ne mehurja. Kaj pa zdaj? In so se domislili, pa so nadelali kar Johanine gate, ki so se sušile na plotu. Ali je bilo smeha še leta in desetletja po tem! In nihče ni več imel skrbi, kaj če bo pri klanju prašiča zmanjkalo črev: “Bomo pa Johanine gate nadelali!” so rekli. Pa mogoče sploh ni bilo res tisto o prvih Johaninih gatah … So pa mogoče to reč slišali prav tja noter na Nemško, kjer še dandanašnji – in zlasti dandanašnji – lahko kupite mesnine, zašite v bombažno tkanino namesto v čreva.

Vaško znamenje, Bugec na vasé, je slikan v hrbet, tam daleč pa se vidi moška postava v delavniški opravi, verjetno pokrita v platneno delavsko kapo. Zadaj se vzpenja hrib, ki se imenuje Hrib.

Na veliki sliki se vidi lepo v vrsti del nekdanjih podloških domačij: Baragova, Tumča, Matjonova, Špeharjeva, Miklova … Znamenje sredi vasi, križ ali Bugec nima kakšne posebne zgodbe za seboj, postavljen je bil najbrž, da bi varoval vas in prebivalce opominjal k ponižnosti in ljubezni do bližnjega. Še en čisto podoben križ stoji na ravnini pred vasjo, Bugec pr Dolini se mu reče, ker se senožeti tam poleg imenujejo Dolina – to je kmalu potem, ko se je stara pot iz Loža razcepila z enim krakom proti Podložu, z drugim k Sveti Ani … Tistega Bugca je nekdo postavil zaradi zaobljube, a se je pozabilo kdo in zakaj …