Stari trg 1956/57 – 1. razred
Ganljiva sličica, spomin na 1. razred OŠ v Starem trgu , zdi se , da je bila posneta 24. 6. 1957 na severnem robu vrta »Ljudske šole« ob stavbi, kjer je zdaj sedež občine Loška dolina. Postavljeni smo med šolsko stavbo in drvarnico, v soseščini je Mlakarjeva hiša, zadaj se vidi Kolajev plot, makadamska cesta in popolnoma nepozidana gmajna z Malim vrhkom, kjer je danes Smelijevo naselje.
Deklice smo večinoma postrižene ravno, nekatere imamo lase na glavah zvite v »rolce« ali spete s špangami – vse domače izdelave, vključno s striženjem. Samo ena ima lase spletene v lepi kiti in spredaj postrižene v »fru-fru«, za katerega takrat še nismo vedeli, da se mu tako reče.
Tudi fantje so postriženi večinoma doma, še počesani naprej ali kakor je pač padlo, šele čez leto ali dve se začno česati »na prečko« ali »nazaj« kot veliki fantje in strici. Nekatere fante starši vendarle peljejo k frizerju in jih dajo ostriči čimbolj na kratko ali celo na balin, da bi za denar, ki so ga morali plačati, dobili čim več. Večinoma pa moški strižejo drug drugega z mašinco, ki jo srečni lastnik posoja po vasi.
Kdaj pa kdaj učiteljica pregleda roke in ušesa učencev in kakšnega reveža z najbolj črnimi nohti in najdebelejšo repo v ušesih pošlje umit v Brežiček ali mu vsaj zagrozi, da ga bo. Večinoma pa to uredijo skrbne mame doma v lavorju.
Šibe učiteljica nima, čeprav so nas strašili z njo že davno preden smo bili zreli za šolo. Tudi potrebuje je ne, saj jo ubogamo na migljaj. Le redko mora povzdigniti glas in res izjemoma namesto »pedagoške klofute« uporabi ravnilce, s katerim krcne neukrotljivega učenca po stisnjenih jagodicah prstov. To je kazen o kateri se dolgo govori in nikoli ne pozabi.
Učiteljica Marija Benčinova je bila izjemno spoštovana ne le pri starših učencev ampak pri večini krajanov. Mnogi se še spominjajo, kako so jo med vojno skupaj s kolegico Prešernovo iz razreda odpeljali belogardisti, jo hudo ustrahovali in končno zaprli, medtem ko so Prešernovo ubili pri Sveti Ani. Njune takratne učence je strahotni vojni dogodek zaznamoval za vse življenje.
Ampak v času, ko je nastala ta slika, učiteljica tega nikoli ne omeni, v ospredju so čisto druge reči: svoboda, domovina, obnova, učenje, graditev socializma. Ti otroci so rojeni v miru, a staršem – dvanajst let po koncu – ki so še vedno in za zmeraj obremenjenim z dediščino vojne. Vsak dan poslušajo zgodbe o njej, nekatere povedane glasno in zanosno, druge – če sploh – šepetaje in v strahu.
Živijo skromno, a z velikim upanjem, da je vendarle pred njimi dobro in lepo življenje.
- Anica Žnidaršič iz Nadleska,
- Stana Avsec iz Podloža,
- Marija Božič iz Podcerkve,
- Milenka Grl iz Vrhnike,
- Anica Zabukovec iz Loža,
- Vida Korošec iz Podloža,
- Marica Komidar iz Loža,
- Milka Strle iz Dan in
- Milena Mulec iz Podcerkve.
Za njimi stoji učiteljica Marija Benčina iz Starega trga, sestra legendarne partizanske zdravnice Pavle Jerina.
- Marta Truden in
- Marjan Geršič iz Nadleska,
- Tone Žnidaršič iz Podloža,
- Stane Martinek iz Starega trga,
- zakrit je Milan Levec iz Dan
- Branko Troha iz Markovca,
- Branko Mulc iz Loža,
- zadaj Milojka Mulc iz Nadleska
- Ljubo Bavec iz Markovca,
- zadaj Tugomir Kušlan z Marofa
- Ludvik Strle iz Podcerkve,
Miloš Avsec s Knežje NjiveSlobodan Radulović (Ljubo Frelih)1 in- Danica Modic iz Markovca.
Fotografijo je po vsej verjetnosti posnel Jože Berglez iz Starega trga, možno pa je, da je bil to že Jože Žnidaršič iz Cerknice, ki je nekako v tistem času začel fotografirati prve razrede po šolah.
Slovarček:
- šiere: naramnice
- obšlesan: obledel
- španga: lasnica
- mašinca: strojček za striženje las
- lavor: umivalnik, največkrat iz emajlirane pločevine
- na balin: do golega
Prispevek je napisala Milena Ožbolt
Kraj: Stari trg
Datum: 24. 6. 1957
Avtor: Jože Berglez
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 16. 12. 2012
Oblika: fotografija
G. Gačnikova, sestra ene od deklic s slike, mi je sporočila, da sem narobe napisala ime dečka, ki je v prvi vrsti predzadnji z leve: ni Miloš Avsec, ampak Slobodan Radulović, ki ga naslednje leto ni bilo več z nami, pač pa je prišel na počitnice v Lož. Takrat se je že pisal Frelih, spremenil pa je tudi osebno ime v Ljubo.