1916 Lovčen – Drobilni stroj
V očetovem albumu je tudi nekaj dedovih fotografij iz Črne gore med prvo svetovno vojno. Pozornost mi je pritegnila fotografija, ki prikazuje drobilnik kamenja. Spraševal sem se, kdaj bi lahko nastala, saj ni nikjer zapisana letnica. Pod slikami v albumu piše: Cesta na Lovčen (svetovna vojna).
Zgodovinski viri navajajo, da je avstro-ogrska armada zavzela Lovčen 10. januarja 1916. [1] Po listju na drevesu lahko sklepam, da je bila fotografija posneta pomladi ali poleti istega leta ali pa kasneje, vsekakor med leti 1916 in 1918. Od tedaj je minilo najmanj sto let.
Z drobilnikom so drobili kamenje v gramoz, ki so ga nato uporabili za ceste. Takega drobilnega stroja bi bili danes veseli v vsakem muzeju, ki hrani eksponate tehnične dediščine. Vprašanje je, kje je končal, imamo pa vsaj njegovo sliko. Levo spodaj za delavci in nakladalnim mostom je kup kamenja, metali so ga v drobilnik. Za vojakom, ki drži roke v pasu, za zadnjim kolesom stroja, je kup gramoza. Med fotografiranjem so vojaki prenehali z delom in vsak je zavzel svoj položaj. Eden izmed njih se je oprl na lopato, za njim in levo sta dve samokolnici.
Konstrukcijska zasnova z dvema ploščama je enaka pri vseh podobnih drobilnikih. Princip drobljenja, sicer na bistveno manjšem stroju, če zanemarimo način pogona, prikazuje npr. drobilnik iz Gerstenhofa. Na spletu je kar nekaj posnetkov, vendar nikjer nisem našel takega stroja iz začetka dvajsetega stoletja, ki bi bil samohoden, z lastnim pogonom drobilnika.
Naletel sem tudi na Muzej starih strojev (Muzeum starých strojů). Poslal sem jim sliko in jih prosil za mnenje, saj sem menil, da ne gre za povsem običajen stroj. Odgovoril mi je solastnik muzeja g. Radek Bednář. Pravi, da predstavlja ležeči enovaljni motor z Wattovim regulatorjem pravo izjemo pri takih samohodnih drobilnih strojih. Prav iz tega vidika je zanimiv. Ocenjuje, da gre za štiritaktni bencinski Ottov motor, ima viden magneto. Za pogonsko gorivo je uporabljal morda tudi petrolej. Gospod Bednář je prosil, da uvrsti fotografijo stroja iz tega prispevka v ustrezno fotografsko razstavo njihovega muzeja, s čimer sem se strinjal.
Muzej starih strojev in tehnologij je neprofitna organizacija. Ustanovila ga je skupina mladih navdušencev. Za cilj imajo ohranjanje tehnične dediščine, ki predstavlja razvoj industrije v devetnajstem in dvajsetem stoletju predvsem na ozemlju Češke in Moravske. Imajo tudi restavratorsko delavnico. [3] Dva parna valjarja firme Zettelmeyer so kupili pri nekem podjetniku pri nas v Sloveniji. Med drugimi eksponati si ju lahko ogledamo v videoposnetku muzeja, ki je bil posnet ob dnevu odprtih vrat. Muzej je zagotovo vreden ogleda, na spletu je v zvezi z njim na voljo še nekaj videoposnetkov.
Delavca na mostu sta le v srajcah, saj jima je moralo biti pošteno vroče. Metanje večjih kamnov v drobilnik ni bilo lahko delo.
Desno od njiju vidimo dve veliki kolesi – vztrajnika, ki ju ima vsak tak drobilnik.
Na tleh pred strojem leži sod za gorivo.
Vojak, naslonjen z desno nogo na os prednjega kolesa, je moj ded, narednik Janez. Za njim je viden vztrajnik motorja. Ni mi znano, kdo so drugi vojaki. Tega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Ded mi ni o tem nikoli ničesar povedal, žal ni zapustil tudi nobenih zapisov.
Viri:
- Marjan Lavrenčič (fotografija iz albuma)
- [1] Armije na Balkanu 1914- 1918 → http://evoluta.rs/wp-content/uploads/pdf/pdf_5434b3d6324f9.pdf
- [2] Bosanski fesi v prvi svetovni vojni – www.gorenjskiglas.si
- [3] Muzej starih strojev – http://starestroje.cz/
Kraj: Lovčen
Datum: med leti 1916 in 1918
Avtor: neznan
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 10. 7. 2015
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Zanimiv je tudi mehanizem za krmarjenje. Volan je z volanskim drogom povezan z mehanizmom pod strojem. Od tam naprej pa je veriga do prednje preme. Z vrtenjem volana v želeno smer je mehanizem vlekel tudi verigo, le ta pa je po vsej verjetnosti obračala celotno premo, kot pri vozu. Po moje je bil ta mehanizem narejen po istem principu kot flašencug, oz verižni škripec. Če je to res tako, potem je voznik za dosego spremembe smeri, vrtel volan kar nekaj časa. Z upoštevanjem dejstva, da je bil stroj najbrž izredno počasen, kar se vidi po razmerju zobnikov verižnega pogona, krmarjenje ni bilo pretirano težko.
Izredno zanimiv prispevek! Zame, ki o strojih ne vem nič, še posebno.
Ko so postavili v Podcerkvi (menda) leta 1953 nov most, so izboljšali tudi pot, ki je vodila čezenj. Seveda se ne spomnim podrobnosti, toda prvič sem videla “drobilni stroj” na žgance: ljudje so si prinesli stolčke in kladiva in na roke cele dneve tolkli kamenje v “šoder”, s katerim so nasuli cesto. Kamne so deloma pobrali ob poti, zdi se mi pa, da so ga z vpregami tudi vozili od nekod. In vsaka hiša je morala opraviti dogovorjeno število ur.
Pravi stroj za drobljenje kamenja, ki so mu rekli “drobilica”, pa sem prvič videla leta 1967 na otoku Krku in bil je precej podoben temu na sliki, le da se drobovja ni tako dobro videlo, ker je bilo pokrito z zarjavelo pločevino. Bil je grozovito hrupen, vse se je prašilo okoli njega in požrl je ogromne količine goriva. Premikal se je zelo počasi. Bodoči vikendarji so se pulili zanj in vse poletje mleli kamenje opuščene in podrte vasi, da so pridobili gradbeni material in počistili parcele.