1904 Grad Snežnik – Šneperk, grajska pristava

Oglejski grad Snežnik je že pred stoletji izginil, njegova zgodovina pa je zavita v temo. Leta 1269 je nastopil upravno službo vitez Majnard Snežniški, ki je dobil ime po gradu. Schönburgi so prišli na posestvo leta 1853 in bili tisti, ki so posestvu vtisnili svoj pečat. Najprej so dvorec med leti 1860 in 1864 povišali za eno nadstropje, da bi pridobili več bivalnih prostorov. Verjetno pa so najprej nadzidali že prej obstoječi okrogli obrambni stolpič, na vzhodni strani pa so prizidali teraso s prav tako okroglim stolpičem na vogalu. Posebno temeljiti so bili posegi na območju grajskega parka. V letu 1905 do postavili svetilke v bližini dvorca, pet let kasneje pa še ničelni kamen, ki je še ohranjen in je označeval izhodiščno točko snežniških gozdnih poti. V tem času so tudi prenavljali ali na novo gradili številne gospodarske in gozdarske stavbe. Grajska pristava zajema več gospodarskih poslopij, v katerih so številni okoličani služili svoj vsakdanji kruh in nekateri so tu tudi stanovali s svojimi družinami. Kompleks sedmih gospodarskih poslopij grajske pristave leži vzhodno od gradu na nekoliko višjem svetu. Ko je v šestdesetih letih 19. Stoletja Jurij Schönburg Waldenburg prišel na svoj podedovani grad, je posebno pozornost namenil urejanju neenakomerno izkoriščanih gozdov in propadajoči grajski pristavi.

V letu 1905 je bila do gradu napeljana prva telefonska linija. Ob pristavi je bil urejen zelenjavni vrt, na pobočju za vrtnarijo, kjer so bili nekoč pašniki, pa so uredili slivov drevored, ki je »kasneje nudil sirovino za priljubljeno snežniško slivovko« – tako Schollmayer, ki so jo prodajali v litrskih steklenicah z reliefnim napisom Schneeberg.

Med vojnama je tu potekalo dobro organizirano delo grajskih uslužbencev: uradnikov, gozdarjev, logarjev, lovcev, kočijažev, šoferjev, kolarjev, mizarjev in drugih obrtnikov, ki so skrbeli za grad in gozdove.

Za časa italijanske okupacije je bila v pristavi nastanjena italijanska posadka divizije Ravenna. Ves kompleks je bil zaradi varnosti ograjen z dva metra visokimi jelovimi bruni in bodečo žico.

Leta 1944 je bilo v enem od poslopij zavetišče za partizanske otroke. Zanje je skrbela učiteljica iz Cerknice.

Po letu 1945, ko je država nacionalizirala posestvo, so se v pristavi vrstili razni obrati s svojimi pisarnami, skladišči, garažami, konjskimi in govejimi hlevi, svinjaki in čebelnjaki. Na zemljiščih okrog pristave pa so bili vrtovi, njive, travniki in pašniki raznih gospodarjev. V stanovanjih nekdanjih grajskih uslužbencev je živelo osem strank, nekateri izmed njih pa so še po tem letu ostali v stanovanjih kot najemniki.

Leta 1951 je Predsedstvo vlade ustanovilo na pristavi svojo ekonomijo, ki naj bi z lastnimi pridelki olajšala delo grajske kuhinje, saj tako v kraju samem, kot v bližnji okolici ni bilo dobiti zelenjave in mleka. Ekonomijo so leta 1965 ukinili.

V tem času sta v enem delu pristave domačina Jože in Nežka Mlakar odprla dobro vodeno gostišče, ki je s svojo ponudbo privabljalo številne obiskovalce. Znano je bilo po bikovih jajcih ali lepše povedano govejih prašnikih in kremšnitah (kremnih rezinah) pred katerimi se lahko skrijejo tudi tiste na Bledu. Mamine so bile pa najboljše. Morda zato, ker jih ni več. Z nekajletno vmesno pavzo je delovalo vse do leta 1989, pristava pa je s tem izgubila velik del obljudenosti.