1935 Cerknica – Elektrarna

Slikala sta se poleg še nedokončane vodne turbine, ki jo je izdeloval Anton Mele. Namenjena je bila za pogon male elektrarne, ki so jo v nadaljevanju postavili v mali zidani hiški, pri Jagenški žagi ob potoku Cerkniščica. Omenjena elektrarna je služila samo za hišno razsvetljavo, za kaj več pa ni bila zadosti močna, oziroma je bila prešvoh. Pri tem sem se kar malo vprašal, kaj bi v tistem času še potrebovalo elektriko v hiši, v primerjavi z današnjim časom in vsemi električnimi aparati, brez katerih si življenja niti več ne zamišljamo. Nič takega nisem našel, morda še kakšen radio, potem se pa z električnimi porabniki kar konča. Pa niti ni tako pomembno, koliko je bila elektrarna močna, kot to, da je bila to ena izmed prvih elektrarn za domačo uporabo v Cerknici. Takrat je edina elektrarna (zadružna elektrarna) za javno uporabo delovala na Taboru, nasproti današnjega farovža. Tu je potrebno omeniti še, da so bili vsi sklopi (turbina, generator in vse, kar sodi zraven) za to elektrarno v celoti izdelani in sestavljeni v Meletovi delavnici.

Kot zanimivost bi opisal še, kako so izdelali koleno cevovoda turbine. Danes je tako koleno največkrat izdelano po principu vlivanja kovine, dobimo pa odlitek. Koleno na naši sliki pa je v celoti ročno delo in je izdelano iz debele jeklene pločevine. Da so lahko oblikovali okroglino, so pred tem iz pločevine izrezali posamezne kose pločevine. Tem kosom so rekli “ribice”, saj so imeli tako obliko, dokler jih niso skrivili v obroč. Podobno so kolena odtočnih žlebov delali tudi “špenglerji”, najprej so na pocinkano pločevino s šablono zarisali “ribice”, jih izrezali, skrivili v obroč in vse elemente s cinjenjem spojili. Pri izdelavi kolena cevovoda turbine pa je bila pločevina debela, zato je bil cel postopek dosti težji kot pri “špenglerjih”. Tu so posamezne kose kolena najprej izrezovali, potem kovali, jih zvarili s plamenskim varjenjem, vare zbrusili in na koncu naredili popolno koleno, kot ga vidimo na sliki.

Zvone mi je v zvezi z elektrarno povedal še en zanimiv izum Antona Meleta. Vodo za pogon turbine elektrarne so speljali iz potoka Cerkniščica, za kar so zgradili zajetje z betonskim jezom. Pretok vode skozi turbino pa so regulirali z zapornico. Splošno je bilo znano, da so vsi mlinarji in žagarji, katerim je stroje poganjala voda, z vodo šparali, zato so po koncu dela zapornice redno zapirali, da voda ni odtekala po nepotrebnem. Tako je bilo tudi s to turbino. Pred spanjem, ko so pogasili luči, so vodo vedno zapirali. Ker je bila Meletova hiša od elektrarne pri Jagenških kar oddaljena, se je Antonu porodila ideja, da bi to lahko naredil kar iz njegove hiše. Kar zamislite si, da moraš pred spanjem, v temi, še zapirati zapornico. To je izpeljal tako, da je na vogalu Meletove hiše in na vogalu Jagenškega kozolca namestil kovinska nosilca, preko katerih je na primerni višini napeljal žico in jo povezal z zapornico. Ko so pogasili luči, je samo stopil pred hišo, sprostil žico, ter tako zaprl zapornico in s tem zaustavil turbino, ki je gnala elektrarno. Po tem sodeč lahko zagotovo trdim, da je bila njihova elektrarna resda ena izmed prvih malih elektrarn pri nas, zagotovo pa je bila prva, ki so jo upravljali na daljavo.

Ne levi strani stoji Franc Mele – Jagenški, na desni pa Anton Mele. Kljub resnosti sta vseeno videti, zadovoljna. Upravičeno, saj je vodna turbina za elektrarno skoraj dokončana.

V soju svetlobe vidimo še ena osebo, vendar je ne moremo prepoznat. Zagotovo je eden izmed delavcev, ki so delali ali se učili pri Meletovih.