1920 Ljubljana – Spolna vzgoja

Letos mineva 166 let od rojstva slavnega slovenskega škofa Antona Bonaventure Jegliča – Požigalca. Kot sem že enkrat povedala, je dal sežgati Cankarjevo “Erotiko”. (Ima pa drugače – oziroma bi imel, če bi bil živ – Cankar 10. maja rojstni dan.) Verjetno je bila huda zima pa je zmanjkalo drv, ampak Cankar je vseeno zmrznil – malo kasneje, zaslužil pa s knjigo tudi, ker takrat še ni bilo cenzure in če je hotel Jeglič kuriti s knjigami, jih je moral kupiti. Ampak – pesmi v “Erotiki” so bile prave kamilice s tistim, kar je gospod škof pisal kot navodila mladoporočencem v svoji knjigi “Ženinom in nevestam – pouk za srečen zakon”, Spisal =Anton Bonaventura – škof ljubljanski, v Ljubljani 1910., Tisk “Katoliške tiskarne” (Točen prepis prve strani knjige). Cela knjiga se da prebrati v pol ure. Bi pa marsikaj zanimivega izvedeli tudi strokovnjaki na seksualnem področju. Jo je pa praktično nemogoče dobiti v knjižnicah. Najbrž je bila naklada pet izvodov. Meni jo je posodil en profesor potem, ko sem morala na Sebastjana, starše, mačka in avto priseči, da jo bom zagotovo vrnila in to v stanju, kot je bila do tedaj. Zaradi take težke dosegljivosti vam bom navedla nekaj citatov, brez popravkov.Poglavje I. Pred poroko

Da bi se zakonski ne bali te združitve (se ve katere, op. p.) radi otrok in radi velikih skrbi z otroci, ji je Bog dodal poseben užitek, posebno naslado (ki je pisec, zavezan celibatu, ne bi smel poznati, op. p.), ki k združitvi nekako vleče. No naša narava je pa tako pokvarjena, da prav hitro pozabi na vse druge namene v zakonu, in misli najpoprej, najbolj živo, ali pa še celo edino le na ta užitek.

Poglavje II. Na dan poroke

Vsega tega bi ne bilo (se pravi kurbarije na ohceti, op. p.), ko bi bilo gostovanje kratko in bi minulo kmalu popoldne, ali vsaj zvečer. Svatje bi se razšli veseli (hm?!?), trezni, zadovoljni, mladi mož in mlada žena bi se mogla oddahniti, umiriti in tako zadostiti srčni želji po miru in pokoju.

Poglavje III. Po poroki

Združitev naj se izvrši kar mogoče sramežljivo; dopuščeno je vse, kar je za združitev potrebno. Mož in žena ne grešita, če se dogodi kak pogled po telesu ali kak dotikljaj kamorkoli. Vendar pa naj se mož ozira na nežno sramežljivost svoje žene; saj je sveta sramežljivost največja lepota žene in najboljše zagotovilo družinske sreče in zadovoljnosti. Zato naj mož ne sili žene, da bi se njega dotikovala na spolni del telesa; tudi mož naj ne dotikuje žene na tem delu, ker je nespodobno in bi mogel ženo tam pokvariti (kakor pralni stroj, na primer), kar bi bilo za oba jako mučno in žalostno.

Vem, da ste redki brali Cankarjevo “Erotiko”, saj je ni za dobiti. Eno imajo v antikvariatu v Ljubljani, sem jo imela v rokah, ampak stane 1500 evrov (nisem se zmotila) in bi jo kupila, če bi imela poslansko plačo. Pa ni to pornografija, to so težke izpovedne pesmi. Pa vam vseeno eno napišem, samo tako – za primerjavo.

Ti, tega pisma nisi pisala,
Ta mrzli ponos, ta ni tvoj!…
Ah, Pavla, – takrat, ko si stala
O jasnem mraku pred menoj,
V nemirnih prstkih belo rožo
In nepokoj in strah v očeh –
V bojazni sladki si molčala
Govoril pa je tvoj nasmeh,
Otroški, tihi tvoj nasmeh…
Ne, tega nisi ti pisala!
Nekdo ti je čez ramo gledal
Ko si dajala mi slovo;
In treslo se ti je telo
V žarečem dihu ust njegovih,
V razpenjene krvi valovih
Ko se je nagnil nad tebó…
In ustna so ti trepetala,
Motno je gledalo oko…
“Pozabi tiste lepe dni!…”
In to si ti pisala, Pavla?…
Ne misli, da se to zgodi!
Ne misli, da se ta ljubezen vrača
Ob svitu luninem o polnoči
S sentimentalno pesmijo zagrebe.-
Ne misli tega!
Zastonj ne dam ni kapljice krvi,
On pa mi je ugrabil tebe…
Poglej mi zadnjikrat v oči:
Ti , Pavla, skrivaj svojo srečo
In njega!…

Kaj je zdaj svinjarija, vas vprašam?!?