Skip to content

1962 Podlož – Rzievni stou; pa še o Lohnetovih grabljah in drugih rečeh

14. 04. 2016

19_02782-letni Peter Pantar obrezuje šprikle na rzivnem stolu. Podlož 15. Pod to oznako smo v Slovenskem etnografskem muzeju našli sliko iz leta 1962, ki jo je posnela Fanči Šarf.

Možak sedi na rzieunem stuole in z rzieunekam dela šprikleza podobno košaro, kot se vidi v ozadju, mogoče tudi za pletier ali lajso. Zadaj so k zidu prislonjeni natki in nekaj koucu. Tudi pred štalnimi (ali morda kieudrnimi?) vrati sta dve ranti, poleg pa čok in na njem torba, ki spominja na vojaški procak. Le kaj dela torba tam? Na zid so prislonjene grablje, ki jim manjka nekaj zob. Mož bo najbrž popravil vse orodje, ki se je pri hiši pokvarilo, da bo spet pripravljeno za rabo. Bo mogoče naredil uslugo s popravilom tudi kakemu sosedu, ki sam ne utegne ali ne more? Pod oknom je stara klop, na kateri najbrž malo počiva medtem, ko dela ali ko futra.

Tak rzieune stou kot je na sliki, je imela skoraj vsaka hiša. Naš ata ga je naredil sam kot vse drugo pri hiši. Na njem je natke špiču, izdeloval štile za razno orodje ali šprikle kot mož na sliki, skratka obdelaval najrazličnejše kose lesa. Preprost, a domišljen lesen mehanizem omogoča, da je kos lesa mogoče trdno držati in ga hkrati obdelovati. Samo nogo je treba odmakniti, pa se les lahko obrne in obdeluje naprej na drugi strani. Trščice, pravzaprav oblanci, lubje ali odrezki so idealni za pripravo ognja v štedilniku ali peči, kadar stou ni bil zaseden, pa smo se na njem radi afali otroci in pomerjali ali imamo že dovolj dolge noge, da bi dosegli leseno stopalko.

Pozimi je bil rzievni stou včasih kar v hiši – pri Lohnetovih je že bilo tako, ker so moški – oče, Matevž in Andrej – pozimi delali svoje slavne grablje, ki so jih spomladi prodajali noter do Metlike. Prepoznavne so bile po majhni teži in skrbni izdelavi, trdnosti in majhni rdeči rožici na razcepu grabeljšča. Vsak izdelovalec grabelj je namreč imel svoj znak … Oče so imeli po okoliških hribih ogledano vse grmovje, kjer je rasla primerna leska za grabeljšča – ravna in gladka pa brez grč je morala biti in ravno prav debela; pa dren za zobje in jesen ali javor za čeljuste so potrebovali.

Zdi se mi, da je bilo zgodaj spomladi ali morda pozno jeseni, ko so oče vsako leto, opirajoč se na kljukasto palico, na rami z Markovega hriba pritovorili težko butaro kakih desetih leskovih palic, bolje količkov, že prirezanih na pravo dolžino, iz katerih so potem, ko so se nekoliko olupljeni temeljito posušili, delali grabeljšča. Pravzaprav ne vem zagotovo, ali so bila grabeljšča res najprej posušena ali pa so na koncu na tri dele razcepili še svež les … No, včasih sta s sinom šla po grabeljšča tudi z uolakam. Velikokrat sem posedala v njihovi hiši in štibelcu, ki sta čez zimo postala delavnici z vierštatam, rzieunem stualam, ročnim strojčkom za drakslajne zob, mnogimi dletci, žagami, kladivci, nožički – krievčki in foučki, pleški, cvekki in kdo ve čim še. Medtem, ko so mati molzli v štali in sem jaz čakala na svojo kanglico mleka, so oče vedno znova pripovedovali o soški fronti in reki Piavi, o nekom, ki je tako ognjevito recitiral Gregorčičeve pesmi, da so vojakom prišle solze v oči, o šalriše pokzotl numer cvancik, o šicngrabnih in mašingvieru, s katerim so zaslužili veliko srebrno medaljo, ko so streljali po Italijanih, pa o generalih Borojeviću in Maistru, s katerim so šli na Koroško, o feldveblih in čeladah s fiederpušam. Po nemško so opisali sestavne dele šnelfajerce in razložili vse vojaške komande tistega časa. Na koncu so pristavili: “Ja, če Avstrija ne bi šla cu grund, bi mi imeli rento! Tako nimamo pa nič!” In so se smejali.

19_027-001Mož na sliki je oblečen vsakdanje, dajlounšku: lepo zakrpane hlače, ki so zaradi našitega blaga tudi toplejše in dobro denejo mogoče revmatičnim kolenom; najbrž so hlače cajhaste. Zgoraj ima križasto srajco in na glavi precej masten in prepoten klajbuk, kot vsi možaki njegovih let v tistem času. Pravzaprav je zelo podoben Lohnetovemu očetu …

Da je bila dajlounška obleka umazana, je bilo samoumevno in to ni nikogar motilo, še več, možaki so se včasih branili dati zašpehane cunje s sebe, češ da so bolj tople kot sveže oprane … mogoče pa se jim samo ni ljubilo preoblačiti, ali pa jim je bilo škoda mila, praška in vode.

Slovarček:

  • rzieune stuou: rezilni stol
  • rzieunek: rezilnik, dvoročno orodje z večjim rezilom
  • šprikla: ošiljena palica
  • pletier: pleten koš
  • lajsa: lesa
  • natek: oporna palica za fižol, fižolovka, rakla,
  • štalni: hlevski
  • kieudrni: kletni
  • procak: (vojaška) naramna torba
  • futrati: krmiti živino; tudi podložiti obleko z drugim blagom
  • dajlounšku: delavniško
  • cajhast: narejen iz cajha, vrste cenenega in trdnega blaga
  • križast: karirast
  • zašpehan: zamaščen od umazanije
  • natke špičet: šiliti fižolovke
  • štil: toporišče
  • afati se: obešati se, spakovati se, igrati se
  • hiša: največji prostor v kmečki hiši
  • štibelc: manjša soba v kmečki hiši
  • grabeljšče, zobje, čeljuste: sestavni deli lesenih grabelj
  • uolak: ročni voziček, pomanjšan vprežni voz
  • vierštat: mizarska delovna miza
  • drakslajne: struženje
  • krievček: krivec, večji nož z ukrivljenim rezilom, na Babnem Polju: brinou nuožeč
  • fouček: žepni nož z ukrivljenim rezilom
  • pleški: pločevinice
  • cvekki: žebljički
  •  šalriše pokzotl numer cvancik?: tovorno sedlo št. 20 (iz nemščine, fonetično)
  • šicngraben: strelski jarek
  • mašingvier: strojnica
  • feldvebel: vojaški čin v avstro-ogrski vojski
  • fiederpuš: perjanica
  • šnelfajerca: brzostrelka
  • cu grund: pod zemljo
  • klajbuk: klobuk

Kraj: Podlož,
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/027
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Advertisements
12 komentarjev leave one →
  1. alojzmazij permalink
    14. 04. 2016 10:55

    Ko sem pred 20. leti po teti Neži podedoval Mihovo posestvo v Topolu je bilo pri hiši tudi mnogo raznega kmečkega orodja. Nežin mož Matija, ki se je priženil s Hitenega je znal veliko orodja narediti sam. Ko smo posestvo že prodali, sem se spomnil na lep rzieune stuou. Stopil sem do novega lastnika Gregorja iz Gorenjske, da bi mi ta stol zelo prav prišel pa tudi on ga najbrž ne rabi. Če ga res rabiš, ga preriši in si ga izdelaj, original pa naj kar ostane pri Mihovi hiši, je menil. No pa se nisem mogel izvleči. Res sem ga prerisal in potem kar nekaj časa stikal po gozdu, da sem našel pravi les. Nazadnje sem naredil dva rzieuna stuola. Enega imam doma, eden pa je pristal v počitniški hišici moje sestre v Trenti. Uporabno orodje , pa še načrt imam doma, če bi koga zamikala izdelava.

  2. 14. 04. 2016 12:03

    Zaslužiš si vse čestitke za ohranjanje starega znanja, za potrpežljivost, prizadevnost in delo pa najbrž še za kaj. Upam, da bo načrt dobil veliko realizatorjev, rzieune stou pa poleg stare še kakšno novo namembnost!

  3. Breda permalink
    14. 04. 2016 20:48

    Tudi mi imamo doma še rzievni stou. Pred par leti je Janez še nanj ošpičil kakšen rajžen za natiški fižol, sedaj pa še to ne, saj sadimo samo še nizkega.

  4. Anajedrt permalink
    14. 04. 2016 21:15

    Tudi jaz imam še rzievni stou od tasta, res da je v slabem stanju in brez ene noge. Ga bom spet prebarvala, pa mu nataknila drugo nogo, pa bo še nekaj časa zdržal.

  5. 15. 04. 2016 06:29

    A pri vas se natkom reče rajžni? Zanimivo. Poznam še izraz rakle. Slovenščina je res tako bogat jezik!

  6. Breda permalink
    15. 04. 2016 08:36

    Jaz tako rečem, sedaj ko sem v Begunjah. V Blokah smo jim rekli preprosto palce za fižol.

  7. bozatoni permalink
    15. 04. 2016 09:27

    …ali pa prajtle.

  8. 15. 04. 2016 14:53

    Se pravi fižolovke so: natki, rajžnji, palce za fižol, prajtle, fežuolave palce. Fižol pa visoki, natiški, napalčni…

  9. medvedd permalink
    15. 04. 2016 15:32

    Cerknica ima rajžne. Štajerci pa prekle. Močnikov Štefan mi je povedal, da se je enkrat zmotil, ko je šprical fižol proti ušem ali plesni in je uporabil škropivo za plevel “total”. V smehu je rekel, da je so se poleg fižola posušile tudi prekle.

  10. 16. 04. 2016 17:47

    :), :), 🙂

Trackbacks

  1. 1913 Markovec – Dva fanta | Stare slike
  2. 1962 Markovec – Obnovljena Lohnetova hiša | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: