1957 Milano – Babica Gabrijela

Na fotografiji je Gabrijela Gartner. Posneta je bila leta 1957 v Milanu v ateljeju Nova Foto na takratnem naslovu Corso Buenos Aires 21. Sin Marjan jo je prejel v pismu, poslanem v Kranj. Fotografski atelje Nova Foto obstaja v Milanu še danes v isti ulici, sedaj imajo nekoliko drugačen logotip in drugo hišno številko.

Na tej fotografiji ima Gabrijela šestinšestdeset let, na obrazu rahel nasmešek z globokim pogledom iz velikih oči. Na desnem ušesu je videti uhan, lasje so temni, na sebi ima svetlo bluzo. Nazaj počesani lasje so verjetno zadaj speti.

Nato je minilo več kot deset let in pravica do groba na pokopališču v Milanu je potekla. Bil je maj, topel in cvetoč. V Padski nižini je bilo znatno topleje kot pri nas v Sloveniji. Z avtom sva se peljala z očetom Marjanom proti glavnemu mestu Lombardije. Ustavila sva se v Monzi, kjer sva poiskala prenočišče. Bilo je pred volitvami. Povsod predvolilni plakati. Presunila so me fašistična gesla, s katerimi je bil popisan podhod blizu bližnjega parka. Česa takega nisem poznal. Naslednji dan sva prispela v Milano. Nameravala sva obiskati družino babičinega delodajalca, ki nam je veliko pomagal pri urejanju njene zapuščine. “Scusi, signora, dov’è un fioraio?” sem nagovoril neko žensko na ulici. S težavo sem izgovoril ta stavek, saj mi italijanščina ni bila blizu. Nasmehnila se mi je in mi pokazala najbližjo cvetličarno. Zatem sva obiskala Bracchijeve. Seznanjen sem bil s tem, da je treba gospe poljubiti roko. Prebivali so v lepem meščanskem stanovanju. Bili so tradicionalna katoliška družina. Sprejel naju je gospod Mario Bracchi, star in prijazen mož ter njegova soproga. Prišla je tudi Gabrijelina prijateljica. Povedala nama je nekaj podrobnosti o njej, kako sta prijateljevali, in kako sta se imeli kot sodelavki v službi.

Za nama je bil Trst, bližala sva se domovini. Bil je tih pomladni večer. Očetu predlagam, naj se podava čez maloobmejni prehod Lazaret. Morda bo šlo tam lažje in brez zapletov. Mladi karabinjer naju nagovori slovensko. Ker naju direktno vpraša, kaj imava za prijaviti, mu oče na kratko pove svojo zgodbo. Skoraj se mu zatrese glas, preden konča. Karabinjer ga razumevajoče pogleda in naju prijazno napoti na mejni prehod Škofije, ker na maloobmejnem prehodu takega postopka ni mogoče opraviti. Na Škofijah carinik poudari, da postopek lahko traja nekaj dni, zdaj pa niti Poldeta ni tukaj. Ni nama takoj jasno, kaj meni s tem. Iz prtljažnika vzamem manjšo krsto z babičinimi posmrtnimi ostanki in jo odnesem v carinsko poslopje, v poseben prostor za take primere. Oče predloži dokumentacijo. Razložijo nama, naj se oglasiva spet naslednji dan zjutraj, ko bo prisoten izvedenec dr. Polde Hladnik. Naslednji dan naju res sprejme. Oče mu pove za kaj gre, dr. Hladnik pa reče: “Poznal sem njeno družino. Poznam to zgodbo. Ničesar ne bomo odpirali in pregledovali. Vzemite in peljite se domov.” Za slovo še doda: “Mogla umreti ni stara Sibila …”

Mogla umreti ni stara Sibila,
da so prinesli ji z doma prsti;
ena se tebi je želja spolnila:
v zemlji domači da truplo leži. 

(Dr. France Prešeren: Poezije – V SPOMIN ANDREJA SMOLETA)

Pokopali smo jo v domači zemlji na pokopališču v Planini.

 Na tej fotografiji, katere nastanek ni znan, je Gabrijela kar nekaj let mlajša. Doma v Planini pri Rakeku so ji rekli tudi Jelica, v Milanu pa je postala Gabriella.

Slovarček:

• Scusi, signora, dov’è un fioraio?: Oprostite, gospa, kje je cvetličar?

Viri:

• Gabrijela Gartner (fotografija)

Kraj: Milano, Italija
Datum: leta 1957
Avtor: atelje Nova Foto, Milano
Zbirka: Janez Lavrenčič
Skenirano: 18. 11. 2015
Oblika: 2 fotografiji