1965 Cerknica – Avtobus
Fotografijo starega avtobusa je leta 1965 posnel Štefan Bogovčič. Zdaj je ta fotografija v zbirki njegovega sina Zlatka v Kočevju.
Brestov avtobus je prevažal delavce iz oddaljenejših krajev na delo v Brestove tovarne. Takrat je Brest zaposloval več kot dva tisoč delavcev, ki so morali na delo v Brest. Delavci so se vozili celo iz Rakitne, z Vidovske planote, z Blok …
V tistem času je malokdo imel osebni, oziroma luksus avto. Če se prav spomnim, smo pri nas kupili osebni avto med prvimi na Mali gasi leta 1969. Bil je to rečno plav NSU Prinz 1200 c.
Ko sem opazoval emblem na avtobusu z znakom tovarne Fap, mislim, da je bil ta avtobus narejen v Priboju.
Prtljaga se je takrat vozila na strehi avtobusa, tudi v dežju in snegu. Na zadnji strani so imeli avtobusi preklopno kovinsko lojtro, po kateri se je sprevodnik povzpel na streho avtobusa in na prtljažnik namestil prtljago. Ne vem, če je kdaj med vožnjo kaj padlo in se poškodovalo.
Nekdanji brestov avtobus je bil posnet leta 1965, ko je prevozil 100.000 kilometrov.
Kraj nastanka fotografije sem napisal Cerknica, čeprav nisem povsem prepričan v to.
Kraj: Cerknica
Datum: 1965
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Zlatko Bogovčič
Skenirano: 10. 6. 2016
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Avtobus je res FAP Priboj. Vendar se imenuje Raketa in je izdelovan v Zagrebu pod njihovo licenco v tovarni TAZ (Tvornica Avtobusa Zagreb).Pred tem Autokaroserija Zagreb in kasneje Dubrava.
Mi pa smo imeli leta 1969 novega fička. Stanovali pa smo v srednjem od treh blokov pri Brestu
Spominjam se, da sem se s takim avtobusom vozila na obiske k teti v Dolenje Otave, na žegnanje ali pa na kakšno njihovo domačo veselico. Ob deseti uri zvečer, smo se z mojo mamo in očetom in skupaj z delavci iz popoldanske izmene odpeljali izpred Bresta. Najbolj mi je ostala v spominu notranjost avtobusa, ki je imel med prednjimi vrati za vstop in šoferjem, motor, ki je bil pokrit z neko zaščitno prevleko, verjetno, da je delno zadrzalo hrup in morda tudi vročino in velikokrat sem sedela na njem, kajti avtobus je šel iz Cerknice največkrat nabito poln delavcev in tudi drugih potnikov. Bilo je vroče in prašno, ko je po vijugasti makadamski cesti peljal v hrib od Selščka mimo “mrzle vode”, “sive glave” in ne spomnim se več kako so še imenovali vse ovinke, do Doljnih Otav. Sedeži so imeli na naslonih zadaj vgrajene pepelnike in mislim, da so čisto vsi na avtobusu kadili, ker mi je bilo od dima, ovinkov, vročine v avtgobusu, tresenja, in hrupa vsakokrat slabo in sem to vratolomno vožnjo komajda preživela. Vendar je bilo vredno tega, ker je bilo v tej vasici `zmerej lušnu` ker so gospodinje nakuhale in napekle kmečkih dobrot, skoraj vsi so znali `potegniti za meh` jedlo, pilo, pelo in plesalo se je v sobi, ki so ji rekli hiša, mi otroci pa smo vso to razposajeno druščino največkrat opazovali iz krušne peči.