1941/45 Slovenija – Propagandna vloga odporniške fotografije med narodnoosvobodilnim bojem

Tipična propagandna fotografija slovenski partizan, 1944, foto Marijan Masterl (Loški muzej Škofja Loka).

Glavna značilnost slovenske odporniške fotografije je njena dokumentarnost, ki je bila zavestna v večji meri kot kadarkoli prej v slovenski fotografiji. Ta usmeritev je v prvem obdobju okupacije izhajala iz okoliščin, v katerih so delovali številni vidnejši fotoreporterji. Miran Pavlin, Mirko Bračič, Jule Sočan, Anton Šibelja, Edi Šelhaus, Stane Lenardič, Rihard Mlekuž in Mario Magajna so se že v mladosti soočali z nacionalnim in socialnim zatiranjem, ki se je kazalo skozi fašizacijo zahodnega slovenskega etničnega ozemlja. Podobne izkušnje z nacizmom sta po letu 1933 imela tudi Jože Kotnik na Kočevskem ter profesor zgodovine in geografije Franjo Veselko na Ptuju.

Te izkušnje so pomembno prispevale k politični ozaveščenosti in samoiniciativnosti prvih fotografov in fotoreporterjev. Že od aprila 1941 so načrtno fotografirali ključne dogodke ob okupaciji domovine, prve partizanske enote ter vsakdanje življenje med vojno.

Italijanska vojska zaseda Ljubljano, Kongresni trg 12. aprila 1941 ob 12.10, foto Miran Pavlin.

Propagandna vloga odporniške fotografije ni zajemala zgolj partizanske fotografije, temveč tudi ilegalno urbano fotografijo. Najpomembnejša kronista okupirane Ljubljane, Miran Pavlin in Jakob Prešeren, nista bila vključena v Osvobodilno fronto, vendar sta kljub temu izjemno pomembna, saj sta s fotoaparatom od začetka okupacije beležila življenje v okupiranem mestu, prve znake odpora ter represijo okupatorja. Nekaterim fotoreporterjem je kljub nevarnosti aretacije in slabim razmeram za fotografiranje uspelo posneti katerega od mnogih grafitov, večinoma v Ljubljani. Miran Pavlin je zapisal:” Svetloba je bila zelo slaba, iz varnostnih razlogov nisem mogel popisane stene razsvetliti z magnezijevo lučjo.”

Sredi poletja 1941 so se začeli pojavljati očitni izrazi odpora proti okupatorju med njimi zlasti različni napisi. Na posnetku je znak V (Victory – zmaga) napisan pri stranskem vhodu v frančiškansko cerkev na Miklošičevi ulici v Ljubljani 13. julija 1941, foto Jakob Prešeren.

Uradni razglas na katerega je nekdo napisal črko V, Ljubljana, julija 1941, foto Miran Pavlin.

Srp in kladivo na zidu hiše v Gledališki ulici v Ljubljani, 5.10.1941, foto Jakob Prešeren.

Znak OF na italijanskem plakatu, Ljubljana, oktober 1941, foto Miran Pavlin.

Po drugi strani je Stane Viršek v okviru Osvobodilne fronte po nalogu pesnika Karla Destovnika – Kajuha v ljubljanskih fotoateljejih organiziral petnajst sodelavcev, ki so skrivaj izdelovali kopije fotografij, ki so jih okupatorji prinašali v razvijanje. Na ta način se je ohranilo približno 14.000 fotografij okupatorjevih zločinov. Podobne dejavnosti skrivnega kopiranja fotografij in njihovega posredovanja Osvobodilni fronti so potekale tudi v drugih slovenskih mestih. V Kranju so med nemško okupacijo sodelovali z odporniškim gibanjem fotografi; Franc Jug, Milan Kosi, Janko Kramar in Stanko Rode, ki so imeli svoje ateljeje. Kramar je naredil kopije fotografij obešanja komandirja čete Gorenjskega partizanskega bataljona Milorada Stošića in streljanja talcev pri Smledniku. Te fotografije so imele za obe strani izrazito propagandno vrednost. Tako sta jih nemški in italijanski okupator uporabljala predvsem v ustrahovalne namene, odporniško gibanje pa za to, da bi pokazali okupatorjevo okrutnost. Zaradi sodelovanja z odporniškim gibanjem so nemški okupatorji usmrtili fotografa Jožeta Apiha in Milana Kosija.

Milorad Stošić, komandir čete Gorenjskega partizanskega bataljona, je bil ujet v Dobrči in 23.8.1941 v Kranju javno obešen.

Nemški okupator je 22.8.1941 ob cesti na Brezjah pri Dobu ustrelil talce Štefana Grudna, Antona Orehka, Ivana Sušnika, Gregorja Sitarja in Franca Drolca. (Gorenjski muzej Kranj).

Italijanska okupacijska vojska je usmrtila pet moških iz Dan 31.7.1942 na Križni gori nad Ložem. 

Skupina partizanov na Krimu avgusta 1941. Ena prvih fotografij partizanov neznanega avtorja. Bili so v takratni značilni pohodniški oziroma planinski odpravi. Tudi načela konspirativnosti niso upoštevali, ki je bilo za prve partizanske enote zelo pomembno.

Eden izmed znanih fotoateljejev je deloval tudi v Škofji Loki, kjer so Julijana Šelhaus s sinom Edijem ter pomočnikoma Sandijem Jesenovcem in Rihardom Mlekužem aktivno izdelovali kopije fotografij, ki so jih nemški vojaki prinašali v razvijanje. Najbolj izstopa fotografija 45. trupel padlih nemških policistov, ki jih je napadel Cankarjev bataljon 12. 12. 1941 v Rovtah v Selški dolini. Zaradi te uspešne partizanske akcije so najprej odložili predvideno formalno pravno priključitev zasedenih slovenskih pokrajin k nemškemu rajhu, ki naj bi se zgodila 1. januarja 1942 in do katere sploh ni prišlo.

Nemški policisti si ogledujejo pobite “kamerade” – nemške policiste, Rovte v Selški dolini, 12. december 1941. (Fotoatelje Julijane Šelhaus v Škofji Loki).

Do kapitulacije Italije septembra izstopata dve propagandni fotografiji.

Gorenjski partizan z zaplenjeno strojnico, Jelovica 1941 – 42, foto Slavko Smolej.

Komandni kader Gradnikove in Gregorčičeve brigade in Primorske operativne cone na območju Javorniki – Hrušica sredi julija 1943, foto Mirko Bračič.

Kapitulacija Italije je omogočila tudi pridobitev večjih količin fotografskega materiala, kar je spodbudilo razmah fotografije ter organizacijo številnih fotografskih razstav, s tem pa tudi večjo vlogo odporniške propagandne fotografije. Pregled znanih propagandnih in promocijskih projektov partizanske fotografije razkriva za takratne razmere izjemno živahno dejavnost. V fotosekcijah so zbrano gradivo vključevali v arhive, hkrati pa so ga uporabljali za sprotne propagandne namene. Organizirali so več posvetovanj o propagandni vlogi fotografije, postavljali številne fotografske razstave in izdelovali fotoalbume za krepitev zavesti o pomenu odporniškega gibanja med partizanskimi enotami na terenu in med civilnim prebivalstvom.

Fotografska razstava v izložbi ljudske čitalnice v Črnomlju 1944/45, foto Edi Šelhaus.

Borci si ogledujejo potujočo fotografsko razstavo, Suha krajina marca 1945, foto Milan Štok.

Franjo Veselko pregleduje albume s fotografijami, Črnomelj 22. oktobra 1944, foto Maksimilijan Zupančič.

Propagandni letak za napoved fotografske razstave v hotelu Lackner v Črnomlju decembra 1944, foto Alfred Kos.

Delo v Fotosekciji SNOS za razstavo v hotelu Lackner v Črnomlju. Od desne proti Levi Daro Kopinič, Franjo Veselko, Milijan Zupančič in Edi Šelhaus 17. decembra 1944, foto Franjo Veselko.

Levo Ciril Brvar in Jože Petek izpirata fotografske povečave za razstavo o pohodu 14. divizije na Štajersko v Gornjem Gradu kar v potoku, 1944. (Muzej narodne osvoboditve Maribor.)

Partizani in civilisti si zavzeto ogledujejo fotografsko razstavo iz pohoda 14. divizije na Štajersko, Ljubno, oktober 1944, foto Rihard Mlekuž – Riko.

Pred razstavo partizanskih delavnic 7. korpusa v Črnomlju maja 1944, foto Ivan Pirnat.

Obrtno – industrijska razstava v Črnomlju od 27. julija do 5. avgusta 1944, foto Franjo Veselko.

Rudi Vaupotič pri povečevanju fotografij, Fotosekcija GŠS 28. marca 1945. Foto France Cerar.

Poseben poudarek je bil na zbiranju fotografij, ki so prikazovale zločine okupatorjev in njihovih sodelavcev – kolaboracionistov. Čeprav je tovrstno zbiranje obstajalo že od začetka okupacije, sta fotosekciji že v prvi polovici leta 1944 začeli s sistematičnim zbiranjem takšnega gradiva. Koncentracija fotografov v obeh osrednjih fotosekcijah (Fotosekcija GŠS in Fotosekcija SNOS) pa je imela tudi negativne posledice. Po odhodu Vinka Bavca in Maksimilijana Zupančiča v Fotosekcijo SNOS je fotografska dejavnost na območju Notranjske skoraj povsem zamrla, podobno pa se je zgodilo tudi v novomeškem okrožju. Takšni primeri niso bili osamljeni. Dokumentiranje in hkratna uporaba posnetega materiala v propagandne namene sta bili temeljni nalogi partizanskih fotografov. Pragmatičen, političnim ciljem podrejen dokumentaristični pristop, ki so ga po reorganizaciji in centralizaciji želeli uveljavljati še dosledneje, pa se ni vedno ujemal z ustvarjalnimi pobudami posameznih avtorjev. Kot zanimivost naj omenimo, da so v dopisu grajali tudi dr. Janeza Milčinskega, ki je poleti 1943. v Kočevskem Rogu posnel odlične dokolenske portrete medicinskih delavcev

Medicinska sestra Marta Šavel, Kočevski Rog 1. septembra 1943, foto Janez Milčinski.

Prav zaradi pobud posameznih avtorjev so se ohranili tudi številni lirični in izrazno močni posnetki, ki s svojo humanostjo dopolnjujejo velike epske dogodke ter z umetniško vrednostjo bogatijo vizualno podobo odporniškega gibanja. Na to opozarjajo fotografije Božidarja Jakca, Nandeta Vidmarja, Franja Veselka, Janeza Milčinskega, Jožeta Petka, Edija Šelhausa, Slavka Smoleja in Gojka Pipenbacherja.

Borki so amputirali nogo, 1944, foto Božidar Jakac.

Prenos ranjenca v bolnišnice v Kočevskem rogu, pomladi 1944, foto Janez Milčinski.

Zimski motiv, Kočevski Rog 5. januarja 1945, foto Nande Vidmar.

Posnetek pohoda partizanske kolone v Gorski kotar konec leta 1943, foto Gojko Pipenbacher.

Načelnik štaba Šercerjeve brigade podporočnik Mirko Prodnik spi v snegu na pohodu 14. divizije na Štajersko, pozimi 1944, foto Jože Petek.

Begunček iz Drežnice (Lika na Hrvaškem), Črnomelj, marec, 1945, foto Edi Šelhaus 1944/45 Slovenija – Šelhausove nadčasovne medvojne podobe.

Preostanki premagane nemške vojske na Gorenjskem 1945, foto Slavko Smolej.

Nove spodbude fotoreporterski službi je dala tudi prva konferenca novinarjev 5. in 6. maja 1944 na osvobojenem ozemlju v Metliki. Razprave so bile osredotočene predvsem na propagando v najširšem smislu, znotraj katere je imela pomembno mesto tudi fotografija. Konferenci je predsedoval pisatelj France Bevk, udeležili pa so se je najvidnejši predstavniki političnega in kulturnega življenja narodnoosvobodilnega boja, predstavnika zavezniških misij polkovnik Aleksander Patrahaljcev in kapetan James Goodwin ter približno sto drugih udeležencev.

Prva konferenca novinarjev Metlika 5. in 6. maja 1944, foto Daro Kopinič.

Poziv Ivanu Trobcu – Milanu, naj pripravi predavanje o pomenu propagandne fotografije, 1944.

O fotoreporterstvu je v svojem predavanju govoril Janez Potrč, ki je poudaril pomembnost fotografije kot sestavnega dela reportaže. Fotoreporterji naj bi upoštevali enaka načela kot dopisniki in se aktivno vključevali v samo središče dogajanja. Po njegovem mnenju mora biti fotoreporter politično ozaveščen in tehnično usposobljen, da lahko prepozna in zabeleži ključne trenutke. To je bilo še posebej pomembno v času pomanjkanja fotografskega materiala. Na to naj bi bili posebej pozorni amaterski fotografi, ki naj bi omejili osebno fotografiranje in se bolj posvetili vojaški in terenski tematiki. Najbolj zaželeni so bili bojni motivi, saj so najbolj krepili moralo borcev. Bojnih motivov ni bilo veliko, zaradi neustrezne fotografske opreme (ni bilo teleobjektivov) zato so se posamezni borci morali neposredno udeležiti bojev od blizu, pri tem je med ostalimi izstopal Stane Lenardič, ki je po lastnih besedah bil IN, neposredno znotraj bojnega polja, tako kot npr. legendarni vojni fotoreporter Robert Capa.

Med napadom borcev Šlandrove brigade na nemško kolono tovornjakov pri Trnjavi na cesti med Lukovico in Krašnjo, 27. april 1944, foto Stane Lenardič. Poleg fotoaparata je med jurišem z borci posnel s kamero tudi dinamični film o omenjenem napadu, ki mi ga je pokazal med mojim obiskom pri njem doma. Upam, da se je film ohranil, saj se je veliko filmskih posnetkov zaradi nesrečnih okoliščin porazgubilo.

Goreči nemški tovornjak po napadu borcev Šlandrove brigade pri Trnjavi na cesti med Lukovico in Krašnjo, 27. april 1944, foto Stane Lenardič.

Boji za Ljubno, Šlandrova brigada, 31. julija 1944, foto Stane Lenardič.

Šlandrovci z ujetim nemškim vojakom po boju za Ljubno, 31. julija 1944, foto Stane Lenardič.

Ujeti nemški vojaki po bojih za Ljubno, Šlandrova brigada, 31. julija 1944, foto Stane Lenardič.

 Junija 1944 je Franjo Veselko pripravil poseben referat, ki so ga razposlali fotoreporterjem po različnih okrožjih. V njem je natančno opredelil, kaj naj fotografirajo, ter opisal 42 različnih motivov – od vojaških enot, orožja in posledic nasilja do gospodarskih, kulturnih in vsakdanjih dejavnosti, vključno z življenjem otrok in delom na polju. Veselko je že razmišljal o času po osvoboditvi in poudarjal, da bodo te fotografije pomemben zgodovinski vir ter dragocen material za časopise, revije in celo filmsko produkcijo, kot je omenjeni »veliki zgodovinski film Slovenski partizan«. Posebej je izpostavil tudi pomen spontanosti pri fotografiranju.

Potreba po propagandnih in dokumentarnih fotografijah, ki jih je zbirala Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja, je nenehno naraščala tako v Sloveniji kot v tujini, na primer v Sovjetski zvezi, Bariju in Londonu. Fotosekcija SNOS je fotografije pošiljala tudi v Združene države Amerike, kjer je živela številna slovenska skupnost, in jih tako seznanjala z razvojem partizanskega gibanja.

Anglo-ameriška zavezniška misija pri partizanskih enotah, v sredini je vodja britanske misije William Jones, Kočevski Rog avgusta 1943.

Belo maskirana partizanska izvidnica v snegu nekje pod Snežnikom, pozimi 1944/45, foto Edi Šelhaus.

John Philips: Načrtovanje napada na litijski most v GŠ slovenske partizanske vojske. Pri mizi stoji komandant general Franc Rozman – Stane. Po načrtu naj bi poslali tri brigade v Litijo, kjer naj bi sodelovanju z zavezniškim letalstvom napadle nemško garnizijo in razstrelile železniški most. Na steni so portreti Churchilla, Stalina in Roosevelta, september 1944.

John Philips: Ranjenemu kapetanu Jamesu M. Goodwinu partizanski zdravnik oskrbuje nogo, 20. september 1944.

Pogreb priljubljenega partizanskega komandanta Franca Rozmana – Staneta, Črnomelj novembra 1944, foto Čoro Škodlar. Barvni diapozitiv Stanetovega pogreba je glede na vojne razmere izjemen in hkrati višek tehničnega razvoja partizanskih fotografskih posnetkov.

Kljub organiziranosti pa so se pojavljale tudi težave. Nekateri vodje partizanskih enot so si samovoljno prisvajali fotoaparate in jih uporabljali nestrokovno ali za osebne spomine. Fotosekcija GŠ si je prizadevala takšno prakso omejiti ter zagotoviti, da bi fotoaparate uporabljali usposobljeni vojni dopisniki. Kljub temu številni statični spominski posnetki pričajo, da ta prizadevanja niso bila povsem uspešna. 

Ne glede na vse objektivne in subjektivne omejitve pa so odporniški fotografi ustvarili edinstven in obsežen fotografski fond, ki danes predstavlja izjemno dragocen zgodovinski vir.

Naj zaključimo z močno propagandno sporočilno fotografijo – nemški ujetniki v sprevodu ob dnevu osvoboditve na Jesenicah maja 1945, foto Slavko Smolej.

Viri:

• Franc Fabec, Dejan Vončina; Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, Ljubljana, 2005
• Zdenko Čepič, Damijan Guštin, Martin Ivanič; Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, Založba Mladinska knjiga, 2005
• Slavko Smolej: Gorenjska v miru, trpljenju, borbi in svobodi, Radovljica 1955
• Fototeka Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Kraj: Slovenija
Datum: 1941-1945
Avtor: več avtorjev
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: —
Oblika: datoteke