Skip to content

1900 Grobško – Ljudska veselica

4. 10. 2016

160726365Grobišče, nekdaj Grobško imenovano, leži med Postojno in Prestrankom, nedaleč od avtoceste. Vas je bila baje postavljena na groblji, od tod tudi ime. Dokazov za to pa ni moč najti. Naj bo kakorkoli že, tu se je 12. avgusta zadnjega leta 19. stoletja odvijala ljudska veselica v korist postojnskega gasilskega društva. Pripravil jo je odbor, ki mu je načeloval Josip Dekleva, tedanji postojnski župan. Pomagale pa so tudi vse žene odbornikov in druge gospe.

Veselice sta se udeležila dvorna svetnika Ludwig in Šuklje, gasilska društva in veljaki širše postojnske okolice, vsi v Postojni nahajajoči se tujci in kar ni nepomembno, vsi rakovški samci, kar je tudi novinar posebej poudaril.

Obiskovalci so začeli prihajati že dopoldne. Očarani so bili nad prelepo vilo. Okrog so bile postavljene lope, v katere so vabile dame v narodnih nošah, pred vsako pa je godel harmonikar. Lope so bile tematske. V eni so prodajali šampanjec, v drugi maslo, mleko in ledeno kavo, v tretji navadno kavo, v naslednji slaščice, posebna je bila za raznovrstne drobnarije. Na plesišču so plesali pari v narodnih nošah, otroci so imeli svojo zabavo.

Ob 17. uri se je začela tombola, ki jo je spremljalo preko dva tisoč ljudi. Prva nagrada je bil pet let star bik pincgavske pasme, vreden 400 kron.

Ko se je zmračilo, so pripravili še veličasten ognjemet.

Mnogo let kasneje, če smo natančni 107, je bila na Rakeku gasilska veselica. Glavni dobitek pa ni bil bik, temveč koza. Ja, kar dobimo, to damo. In naključje je hotelo, da je kozjo srečko kupil prav moj sin, ki je bil tedaj poveljnik požarne brambe.

Za začetek veselice sem se matrala zavezati kravato na dvoji vozel, ker enojni ni dovolj dober za poveljnika gasilcev. Ni šlo. Ne, je bilo treba klicat pomoč po telefonu, ki itak ni nič nucala, in smo potem zavezali kar enojni vozel. Je glih tako držal. Ga še opazil ni nihče, ker je na paradi sonce tako nažigalo, da je bila kar konkurenca od pekla. Za povrhu so pa imeli še tiste plehnate čelade pokrite in se je tako bleščalo, da ni nihče videl vozla. Kaj vozla, še celega gasilca ne. Je bila lepa parada, kot včasih za prvi maj v Beogradi. Še lepša. So najprej prijahale tri pupe na kobilah, ki so bile malo sitne – kobile namreč – ker so imele otroke doma, pa so bile zato živčne. To so bile zastavonoske. Je že prav tako. Ker kolikor jaz vem (pa vem kar nekaj), je zastavonoša moškega spola, čeprav se na »a« konča in čeprav je to baba v kikli. Kar pa ni prav. Ženska, ki nese zastavo, je zastavonoska. No, za njimi pa so prikorakali rakovški gasilci v paradnih uniformah, vsi speglani, vsi prešvicani, ampak so pa kerlci. Noben se ni sesedel. Sledile so pa mažoretke in različna gasilska vozila. Je bilo tko lepo, da so se mi kar oči potile.

Po končani paradi smo se preselili pred železniško skladišče, kjer je potekal uradi del. Smo vsi komaj čakali, da ga je bilo konec, ker se je potem začela pa ta glavna stvar od jubileja – gasilska veselica. Bil je divjačinski golaž za jest, pa čevapčiči. Mrzlega točenega pira ni bilo, ker se je mašina pokvarila. So ga začeli točiti šele ob pol polnoči, ko je šel poveljnik zbudit kelnarico od gostilne, da je dala rezervni del za pir mašino. Kako se ni spomnil že prej! Ljudje so moral pa piti gorak pir – fej! Je bil tudi srečelov. Jaka pa jaz sva pokupila skoraj vse srečke. Kar jih je ostalo, jih je kupil poveljnik in zadel živo kozo. Mater sem bla vesela. Pa ne bo treba več vrta kosit pa preske obrezovat. Sem rekla, da jo bom šla iskat v nedeljo ob devetih, ko gredo vsi od maše in jo bom gnala čez cel Rakek, da me bo ja vsak videl. Ne, mi niso pustil tega veselja. Moj dragi je pa rekel, da je tako naključje nemogoče in da so mu nastavili.

Naslednji dan je prišla mama od maše in se takoj nekam odpravila.
– Kam pa spet?
– K Zofi.
– Po kaj?
– Grem vprašat, če hoče kozo.

Aha. Koza je sinova, on pa še spi. Zna biti, da o vsem tem nič ne ve. Je bila mama kmalu nazaj z novico, da bo Zofka vzela kozo za otroke. Potem se je pa še odločila, da bo vprašala, če je tista koza res za nagrado. Aha. Smo prodali nekaj, kar še nimamo in sploh ne vemo, če bomo imeli. Ima pa srečo in koza je bila res za nagrado. Stala je v štali pa čakala, da pride gazda z dopusta, da jo bo oddal po vseh pravilih. No, saj pa sin ni bil preveč jezen, se je kar na eno stran zasmejal, ko je zvedel, da se je rešil koze, še preden jo je zares dobil.

160726365-001Prepričana sem, da je eden izmed imenitnih gospodov župan Dekleva. Samo ne vem, kateri.
160726365-002Gasilska slika – gospe so v najboljših oblačilih, gospod pa se je, kljub pražnji obleki, po “gasilsko” zleknil v travo. Vila je res lepo okrašena, ne manjka niti ptičja hišica.
160726365zSlika je na kartonu, pripravljena za okvir. Na zadnji strani sta z lepo pisavo napisana kraj in datum dogodka. Je pa naknadno zapisan podatek o rojstvu in smrti Josipa Dekleve, ki pa ne drži. Podpisali so se tudi vsi ostali člani organizacijskega odbora.

Slovarček:

  • groblja: kup nametanega kamenja

Viri:

  • Slovenski narod (21.08.1900), letnik 33, številka 191. URN:NBN:SI:doc-RINP9AWQ from http://www.dlib.si

Kraj: Grobško pri Postojni
Datum: 12. avgust 1900
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Žumer
Skenirano: 26. 7. 2016
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. milantrobic permalink
    5. 10. 2016 07:01

    Prav fino sem se zabaval ob prebiranju “dogodivščin” na gasilski veselici, super, članek, opis, da ne govorim!!!

  2. Ivanka Gantar permalink
    5. 10. 2016 08:35

    Hvala, gospod Trobič

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: