Skip to content

1945 Podcerkev – Češnjev cvet

27. 09. 2014

1200408101Sliko je posnel fotograf Franc Truden, Hlepinov iz Podcerkve, verjetno okoli leta 1947, najbrž nekje v okolici Podcerkve, mogoče kar nasproti svoje hiše nad cesto. Na posnetku sta Amalija – Malka in njena mama Terezija – Rezka Šega roj. Okoliš pred razcvetelo češnjo. Ob drevo v ozadju je prislonjena ranta, v daljavi na pobočju je videti dvoje električnih drogov.

Malka se spominja, da sta bili tistega dne nekje pri maši, najbrž v Viševku, mogoče je bilo o Veliki noči. Potem sta se šli slikat. Takrat je bila navada, da so otrokom dali v roke rožico ali kaj drugega lepega, da bi bila slika zanimivejša. Tukaj Malka v roki drži češnjev cvet, ki ji ga je mama odlomila z bližnjega drevesa in dala v roke. Še se spomni, kaj je takrat pomislila: »To pa ni roža!«

Mama Rezka je v temnem kostimu in črnih nogavicah, tudi deklica ima v laseh zavezano črno pentljo, kakor je bila navada, kadar je v družini kdo umrl. Otroke so oblačili temno, kadar so kam šli ali jim vsaj dali črn trak na rokav ali rever, deklicam pa črno pentljo v lase. Odrasli so bili za slovesne priložnosti v črnem, ženske tudi v delavnik, obvezna pa je bila vsak dan črna ruta. Mama Rezka tukaj nima rute, tako da se vidijo celo uhani, a je večji del življenja nosila črnino.

Tudi svojo prvo hčerko na sliki je tako oblačila več let, kajti žalovali sta za očetom in možem Ivanom Šego, ki je bil ustreljen leta 1944, potem ko se je po vrnitvi z Raba pridružil partizanom v Notranjskem odredu, kakor že prej dva ženina brata.

1200408101-001Obe sta na sliki skrbno oblečeni in urejeni. Malki je obleko naredila mama šivilja iz kosov raznega blaga, saj ima jopica žepe in ovratnik iz različnih blag. Tudi plisirano krilo je deklici naredila sama. Plašček iz vojaške deke pa je deklica do tedaj že prerasla.

Čevlje imata obe skrbno zloščene – spucane ali zbiksane – ni videti, da sta v njih tistega dne verjetno že precej pešačili in to ne po asfaltu.

Malka se živo spominja, kako ji je očetov soborec Ivan Plos večkrat pripovedoval o smrti Ivana Šege: »Pri Svetem Vidu sva morala nesti neko pošto, ko sem v grmovju nekaj zagledal. ‘Beli so’, sem rekel, ‘lezi!’ On se je samo ozrl, da bi videl, od kod preži nevarnost, pa ga je že zadelo. Natanko v čelo …« Tudi triletno dekletce si je zapomnilo, da je imel oče, ko so ga prepeljali v tutenkambro v Viševek obvezano čelo …

Edini spomin na še živega očeta je nastal ob njegovem obisku nekaj mesecev prej: ko je odhajal po stopnicah iz mrzle in prepišne sobice, kjer sta pregnanki z Dolenjih Poljan živeli pri sorodnikih, ji je pomahal, mati pa jo je držala vrh stopnic v naročju …

Zapomnila pa si je pripovedi, ki so nastale med očetovo internacijo na Rabu. Ko so na Dolenje Poljane v družbi domačinov julija 1942 prišli Italijani, so Ivana Šego pobrali v Porobku, kjer so grabili in ga z drugimi vaščani zaprli v Polončičev štibelc. Domači so šele čez čas izvedeli, kam so jih naslednjega dne odpeljali: na Rab.

Šele čez skoraj eno leto so mu smeli poslati paket in ko ga je dobil, je bil že zelo oslabel. Kot mnogi drugi bi bil rad njegovo vsebino na mah pojedel, a mu ga je sojetnik, bližnji znanec vzel in mu dajal iz njega le vsak dan po malo več hrane. Takrat mu je Ivan zagrozil: »Ko bom spet hodil, te bom ubil, ker me tako mučiš!« V resnici mu je najbrž rešil življenje, saj so mnogi na smrt sestradani interniranci hudo zboleli in pogosto tudi umrli, ko so se nenadoma najedli do sitega.

Malka mi je pripovedovala tudi, kaj sta z mamo jedli med vojno: krompir in samo krompir. Pridelali sta ga sami na njivi, ki jima jo je odstopil Čampa z Vrhnike, saj na Poljane niso smeli hoditi obdelovat svoje zemlje. Le redko je Rezka dobila od kmetov, ki jim je šivala, kak drugačen grižljaj.

1200408101-002Mama Rezka je oblečena v črno. Kostim si je sešila sama kakor tudi vse drugo.

Po vojni se je Rezka ponovno poročila in Malkin očim Tone Mlakar, ki je izkusil Gonars, se je včasih bridko pošalil rekoč: »Nikoli več ne bom jedel makaronov, če bodo imeli luknje – če ne bi v Gonarsu tista dva makarona, ki smo jih dobili, imela lukenj, bi se bil mogoče vendarle kaj bolj najedel. So se mi zamerili!«

Po vrnitvi iz Gonarsa 1943 je postal terenec in partizani so k njemu v hišo na samem hodili po zbrano hrano. Kadar je bilo nevarno, se je skril v globoko apnico na vrtu in se pokril z žagancami. Ko pa sta se po poroki v začetku leta 1948 Rezka in Malka preselili iz tiste sobice k njemu, je deklica zlezla na peč in ves dan pela na njej od zadovoljstva, ker ji je bilo končno enkrat dovolj toplo.

Slovarček:

  • ranta: drog
  • tutenkambra: pokopališka mrtvašnica, vežica
  • spucan, zbiksan: zloščen


Kraj: Podcerkev
Datum: neznan, verjetno 1945
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 8. 4. 2012
Oblika: negativ

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: