Skip to content

1951 Podcerkev – Pogreb pilota JLA

1. 07. 2017

Pogrebci in žalujoči svojci stojijo ob svetli krsti, prekriti z venci. Je slovo od Stanislava Žnidaršiča, Samprtovega Staneta, fotografiral France Truden, Hlepinov? Bilo bi nekako pričakovano, a ni zanesljivo.

Najprej sem pomislila, da je posnetek nastal na pokopališču v Podcerkvi pri sv. Martinu, a malo natančnejši pogled utemeljuje domnevo, da je bil dogodek posnet pred domačo hišo, pri Samprtovih v Podcerkvi.

Takrat so se poslovili od gospodarjevega brata, Stanislava Žnidaršiča, ki je bil pilot JLA v Nišu. Ko se je na nekem poletu z avionom na letališču dvignil s piste, je takoj nato strmoglavil in padca ni preživel. Za pilota se je izšolal v Rusiji in kmalu po vrnitvi je – kot še nekaj njegovih takratnih kolegov – tragično končal v letalski nesreči. To je bil dramatični čas po informbiroju, ko se je Jugoslavija iztrgala izpod pokroviteljstva Sovjetske zveze, zato so zašepetana namigovanja o tem, da te nesreče niso bile slučajne, povsem razumljiva, morda celo resnična …

Stanislav Žnidaršič je bil poročen in imel je hčerko, ki ji je bilo ime Stanka.

Njegova tragedija je za dolgo pretresla vso vas, zato se govoric o dogodku spomnim tudi sama, čeprav sem bila takrat še zelo majhna. Bilo je veliko ugibanj, domnev in šepetanja, pa tudi veliko pretresenosti in sočutja s svojci. O pokojniku žal ne vem ničesar, razen imena, bliže so mi bili njegovi sorodniki, s katerimi smo bili tista leta sovaščani.

Že takrat pa me je impresioniral njegov nagrobnik z napisom v cirilici, z rdečo zvezdo in letalom. Napisa nisem znala prebrati, na rob nagrobnika pritrjeno letalo pa je bilo zame tako nenavadno, da se ga nisem mogla nagledati. Otrok pač.

Svojci so zbrani okoli krste, nekateri tiho žalujejo, starejša ženska, mogoče mati v sredi pa si z robcem briše objokane oči in morda glasno joče. Nekdo na levi je stopil nekam na visoko, mogoče na zidano ograjo dvorišča in se mu vidijo le noge in sklenjene roke.

Takrat je bila še živa navada, da so žalujoči glasno jokali in tarnali ob grobu, predvsem ženske, nekatere tudi na pogrebih ali ob kropljenju ljudi, ki so jih komaj poznale. Morda so tako vsi hitreje in bolj intenzivno izjokali in odživeli žalost, pozneje pa se lažje spet posvetili preživetvenim naporom – v takratnih okoliščinah so bila čustva bolj ali manj luksuz, ki si ga niso mogli vedno privoščiti. Pozneje je obveljalo za bolj primerno tiho žalovanje, čeprav dolgotrajno.

Na sliki je tudi moški, pokrit v oficirsko kapo in še vsaj pet navadnih vojakov, a jih je bilo verjetno več, mogoče desetina oziroma častna straža. Spomnim se pripovedi, da so na pogrebu izstrelili tudi častno salvo, o kateri so ljudje na vasi še dolgo pripovedovali. Nekatere so streli spomnili na vojno in obudili takratni strah. Nasploh je ves pogreb potekal z vojaškimi častmi.

Moški spredaj ima po tedanji navadi na reverju sicer svetle obleke prišit širok žalni trak. Žalne rute na glavah starejših žensk so pokrite “na šišco”, s prepogibom ob licih, kar je bilo že tedaj malce starodobno in so se tako pokrivale le še starejše ženske. Mlajša ženska, druga z leve, pa si je ruto le nezavezano položila na glavo, kar je bilo prav tako nevsakdanje.

Kaj piše na trakovih vencev? Na prvem je mogoče razbrati le besedo “podoficira”, na drugem “poručniku Žnidaršiču” in “podoficiri i oficiri”, na tretjem “svom dragom starešini Žnidaršič Stan… / od drugova vojnika”, na četrtem ni mogoče prebrati ničesar. Venci in trakovi so enaki, cvetovi so videti kot potonike in vrtnice in najbrž so spretno narejeni iz povoščenega krep papirja, saj so pripotovali od bogve kje. Navsezadnje pa ni nemogoče, da je cvetje sveže, čeprav je bil to takrat velik luksuz in redkost. Zanimivo je, da so napisi v latinici, medtem ko je tisti na nagrobniku v cirilici.

Nekaj časa so pri Ponudovih imeli tudi knjižico o prekomorskih brigadah v srbohrvaščini, ki jo je iz Dalmacije prinesel oče mame Zore Ponudove. V njej je bil omenjen tudi njen stric, pokojni pilot Stanislav Žnidaršič, vendar se čez leta v dobri veri posojena knjižica ni nikoli več vrnila v hišo.

    Viri:

  • Ludvik Ponuda, Pudob, februar 2017, ustno
  • Matevž Žnidaršič, Pudob, maj 2017, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: 1951
Avtor: ni znan, mogoče FrancTruden
Zbirka: Ludvik Ponuda
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
5 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    1. 07. 2017 08:42

    Zanimiv prispevek,slika pa še več.Od tako daleč,pokopan v domači zemlji.
    Lep prispevek.

  2. Anonimnež permalink
    1. 07. 2017 08:44

    Zelo zanimiv prispevek,slika pa še bolj.Od tako daleč,pokopan v domači zemlji.

  3. anitamanfreda permalink
    1. 07. 2017 10:44

    Milena, zdi se mi da nekdo na levi stani stoji na prikolici kamiona, s katerim so pokojnika mogoče pripeljali do domače vasi.

  4. 1. 07. 2017 11:59

    Anita, najbrž imaš kar prav, bolj je podobno prikolici kot zidu. Mene je zavedel spomin na tisti zid pri Samprtovem dvorišču, pa sem prehitro sklepala. Hvala za popravek!

  5. ozzi permalink
    3. 07. 2017 14:16

    Mislim da bi bili Ponudovi veseli ce bi se knjizica nasla in vrnila njim.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: