1858 Rakek – Načrt vodne postaja na železnici

Za oskrbo parnih lokomotiv v prometu so bile potrebne razmeroma velike količine vode, tudi nad 700 m³ dnevno. V času, ko javno vodovodno omrežje še ni bilo razvito, je bila to zahtevna naloga, posebno na Krasu. Vodne postaje za oskrbo parnih lokomotiv z vodo so bile v Borovnici, Logatcu, Rakeku, Postojni, Pivki, (Prestranku) Gornjih Ležečah, Divači in Sežani. Vodne postaje so v stoletju obratovanja obnavljali, večali in spreminjali ter prilagajali potrebam prometa in razvoju tehnike, zato v opisu ni mogoče obravnavati vsakega ventila, črpalke ali napajalnika. Podan je le grob obris njihovih instalacij in dela. Z ukinitvijo parne vleke so vodne postaje izgubile svoj pomen in tonejo v pozabo. Glavni elementi vsake vodne postaje so bili: vir vode, črpalna naprava, rezervoarji, cevna mreža in napajalniki.

Vodna postaja je obsegala en ali več visoko in blizu proge postavljenih rezervoarjev za vodo, od katerih so vodile cevi do napajalnikov ob tirih, kjer so točili vodo v zalogovnike parnih lokomotiv. Cevni vodi med rezervoarji in napajalniki so imeli notranji premer od 150 do 250 milimetrov, to pa zato, da se je voda z lahkoto pretakala in je bil čas polnjenja zalogovnikov parnih lokomotiv kar se da kratek, da niso preveč podaljševali potovalnega časa vlakov. Rezervoarji so bili nameščeni v posebni stavbi na postaji, imenovani vodni stolp, čim bližje napajalnikom in tako visoko, da je voda zaradi višinske razlike z lahkoto iztekala skozi napajalnik. Če je teren omogočal in je bila blizu postaje primerna vzpetina, so rezervoarje vgradili v zemlji nad progo (Postojna, Prestranek in Pivka). To je bilo posebno ugodno v zimskem času, saj voda v njih ni zmrznila.

V rezervoarje vodnih postaj so črpali vodo iz zajetij na potokih (Borovnica, Logatec, Rakek), vodnjakov (Pivka), vodnega vira (Postojna) ali zbiralnikov (Gorenje Ležeče).

Rezervoarji so bili kovinski, betonski ali leseni. Velikost rezervoarjev je morala biti tako velika, da tudi pri najbolj gostem prometu in temu primerno pogostim polnjenjem lokomotivskih zalogovnikov, vode ni zmanjkalo. Veliki rezervoarji v vodnih stolpih, napolnjeni z vodo, so predstavljali dragoceno zalogo vode za primere požara v bližini. Prostore v katerih so bili rezervoarji, je bilo potrebno ogrevati, takoj ko je temperatura padla pod 0 ^oC. Na pročelju vodne postaje je morala biti nameščena vodokazna letev s skalo, na kateri je bilo mogoče odčitati rezervo vode do 0,5 m³ natančno.

Vodo so morali črpati iz nižjega ležečega zajetja najprej s pomočjo okornih in neekonomičnih pulzometrov, zatem pa z batnimi črpalkami s prigrajenim parnim batnim strojem. Za proizvodnjo pare sta bila v vodni postaji po dva parna kotla; eden je bil v obratovanju, drugi pa je služil kot rezerva. Parnim instalacijam so pozneje sledili dizelmotorji, ko pa je bila na razpolago električna energija, so drage črpalne naprave s parnim pogonom zamenjali s centrifugalnimi črpalkami z elektromotornim pogonom.

Pulzometer je parna črpalka, ki razen ventilov nima nobenih gibljivih delov. To je parna črpalka s prekati in loputami; zaradi neekonomičnosti so jih na začetku 20. stoletja zamenjali z batnimi črpalkami. Pulzometer je leta 1690 izumil T. Savery in je sprva služil za črpanje vode iz rudnikov.

Napajalniki so služili za polnjenje lokomotivskih zalogovnikov z vodo in so bili zelo estetsko oblikovani. Postavljeni so bili ob najbolj prometnih tirih, vendar izven profila na enem ali obeh koncih postaje, tako da se je parna lokomotiva ustavila ob napajalniku, ko je ves vlak uvozil v postajo. Starejše instalacije so omogočale pretok do 1 m³/min, novejše pa do 5 m³/min. Karakteristika napajalnika je čas, v katere skozenj steče 5 m kub. vode pri določenem tlaku.

Instalacije so morale biti pozimi zaščitene pred zmrzovanjem vode, tako da je bila oskrba z vodo zagotovljena ob vsakem vremenu. Napajalnike je potrebno v zimskem času zavarovati pred mrazom z zaščitnimi ovoji. Samodejno izpraznjevanje napajalnikov je bilo tako uravnano, da je pri zaprtem zasunu (ventilu) iztekla iz cevi vsa preostala voda skozi izpustno pipo, pri odprtem zasunu pa je morala biti izpustna pipa zaprta. Manjši napajalniki niso imeli samodejnega praznjenja, zato je bila na cevi napajalnika takoj za priključkom na zaklopki luknja s premerom 8 do 10 mm. Ta je bila pozimi odprta, v drugih letnih časih pa so jo zaprli z vijakom ali lesenim čepom.

Običajno je bil ob napajalniku v tiru tudi čistilni jarek, v katerega so praznili pepel iz lokomotiv.
Napajalniki in čistilne jame na postaji Rakek

Št.     Med      Km         Kapaciteta  Čistilna jama  Dolžina
nap.    tiroma              v m3        v tiru         jame m
1       2-3      617.555    6,15          -            -
2       2-3      617.760    5,00          2            15,90
3       3-4      617.909    2,30          4            21,70
4       2-3      617.935    2,10          3            20,00

Prispevek je napisal: Karel Rustja.

Kraj: Rakek
Datum: 1858
Avtor: nečitljiv
Zbirka: Karel Rustja
Skenirano: 21. 1. 2015
Oblika: načrt