Skip to content

Postojna 1955/56 – 3. a nižje gimnazije

26. 10. 2017

Do ustanovitve osemletke na Rakeku smo tisti, ki smo želeli nadaljevati šolanje, obiskovali nižjo gimnazijo v Postojni. Najprej smo bili v prostorih, kjer je bila potem ljudska univerza, kasneje pa smo se preselili v “pravo gimnazijo” na trgu v Postojni.

Ko smo jeseni leta 1953, enajstletne deklice in pobiči zapustili šolo na Uncu in Rakeku ter se podali z vlakom v Postojno v nižjo gimnazijo (takrat še ni bilo osemletk) smo v letih med 1953-1957 doživeli marsikaj novega in zanimivega.

Pa se bom ozrl le na dve dogajanji iz tistega obdobja.

Prva je bila burja, ki je pozimi delala na poti od železniške postaje do centra mesta ogromne, več metrov visoke zamete in nas zmrazila do kosti. Spomnim se, kako smo se kobacali preko teh zametov zbitega snega in vsi premraženi prihajali v šolo. To je bil čas, ko smo bili zelo skromno oblečeni in obuti.

Drugo dogajanje pa je povezano s koncem druge svetovne vojne in razmejitvijo med Jugoslavijo in Italijo. Na narodnostno mešanem območju Istre in Julijske krajine, kjer so ob sklenitvi mirovne pogodbe leta 1947 ustanovili Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljeno na coni A in B. Prva (A) je obsegala Trst z zaledjem, sestavljenim iz številnih večinsko slovenskih naselij in je bila pod Zavezniško vojaško upravo, druga (B) pa pod upravo jugoslovanske vojske. Državica, ki je izdajala celo svoj denar, znamke ter združevala državljane slovenske, italijanske in hrvaške narodnosti, je v praksi obstajala do leta 1954, ko je bila z londonskim sporazumom cona A dodeljena Italiji, cona B pa Jugoslaviji.

Londonski sporazum je predstavljal izhod iz tako imenovane “tržaške krize”, do katere je prišlo 8. oktobra 1953, ko so zahodni zavezniki brez vednosti in soglasja Jugoslavije razglasili, da bodo upravo v coni A predali Italijanom. Tedaj je v zraku visel strah pred novim oboroženim spopadom na tleh Evrope, kajti jugoslovanska stran je takoj po razglasitvi na mejo s STO in Italijo poslala vojsko. Mimo naših vasi so takrat noč in dan potovali konvoji tankov, vojaških kamionov, topov. Bili smo prestrašeni, vojni obvezniki so bili vpoklicani na večmesečne vežbe. Spomnim se, kako smo tudi dijaki postojnske gimnazije (takrat sem bil v prvem letniku) protestirali po Postojni in vzklikali “Dajte nam puške, gremo v Trst”. Parole so pripravljali višji letniki, gotovo pa je kakšna vspodbuda prišla tudi od politike. Jure Koščak se spomni, da smo vpili tudi: “Mi imamo topove za fašiste lopove”, pa še marsikatero drugo parolo, danes že pozabljeno. Zanimivo bi jih bilo zbrati. Za enajstletne fante in dekleta je bilo seveda najpomembnejše, da takrat, ko smo protestirali, ni bilo pouka. Med govorniki in pobudniki protestov se dobro spominjam Maksa Kebeta, višješolca iz Cerknice.

Sošolec Jure Koščak z Rakeka se dobro spominja govora Matevža Haceta, ki je med drugim po loško zategnil in dejal: “Raj b se s puška baril, kot vam tle gavuru!”

Zaplet se je končal leto dni pozneje (1954) s podpisom omenjenega londonskega sporazuma, čeprav ta jugoslovanske strani, zlasti Slovencev, ki so ostali odrezani od matične domovine, ni nikoli zadovoljil.

Skupaj s takratnim sošolcem Juretom Koščakom z Rakeka sva prepoznala večino dijakov in dijakinj, predvsem tiste z našega konca, neznani so ostali predvsem tisti iz postojnskega in pivškega.

Od leve zadnja vrsta:

  • neznana;
  • Iva Urbas – Lukcova, Slivice (čuvajnica);
  • Tone Primožič – Hladov, Slivice.

Druga vrsta:

  • neznana na skrajni levi;
  • Marica Šemrov, Rakek;
  • Urška Zalar, Rakek;
  • Gizela Suša, por. Homovec, Rakek;
  • neznana.

Sedijo:

  • Zvonka Lampič, Rakek;
  • Štefka Kotnik, Rakek;
  • Marjanca Baraga, Rakek.

Zadnja vrsta z leve:

  • Janko Rebec, Rakek;
  • Franc Perko, Slivice;
  • Franc Udovič – Lenčkov, Unec;
  • Peter Drole, Rakek;
  • Franc Štefančič, Ivanje selo;
  • Tone Oblak, Ivanje selo.

Na sredini z leve:

  • neznana;
  • neznana;
  • Milena Kulič, Laze (železniška postaja Planina);
  • neznana;
  • Klasič ?;
  • Irena Klemenc, okolica Postojne.

Sedijo z leve:

  • Mara Matičič – Oštirjeva, Rakek;
  • Stana Pavlica, razredničarka;
  • ravnatelj gimnazije Lenarčič.

Zadnja vrsta z leve:

  • Marjan Cantaruti, Pivka;
  • Andrej Podobnik, Rakek;
  • Jure Koščak, Rakek.

Na sredi z leve:

  • nobene od deklet nismo prepoznali.

Sedijo:

  • Modic ?;
  • neznana.

Viri:

  • Jure Koščak

Kraj: Postojna, pred poslopjem gimnazije
Datum: 25. 06. 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. Tone permalink
    26. 10. 2017 09:53

    Bil sem v 3. letniku TSŠ v Ljubljani, tri dni smo polnili ljubljanske ulice z enakimi parolami in tolkli po šolskih torbah, da je grmelo, skoraj ves razred, razen nekaj najstarejših, se je vpisal med prostovoljce, kar je moj oče komentiral: “Bedaki! Preden boste videli prvega Italijana, vas bodo njihovi topovi pobili.” Po nekaj dneh je bilo evforije konec in spet smo se borili le z ocenami.

  2. 26. 10. 2017 12:09

    V času tržaške krize sem bila stara ravno dovolj, da se še spomnim , da je bil mobiliziran tudi moj oče in ga zelo dolgo ni bilo domov, tako da sem ga s težavo prepoznala, ko se je vrnil. Pozneje sem večkrat prisluškovala moževanjem vaških očakov, ko so govorili kako zelo napeto je bilo, ko je šlo za Trst: “Samo ena puška naj bi se sprožila, magari po nesreči, pa bi bil spet hudič!”
    Spominjam pa s etudi parole: “Reka, Trst, Gorica – naša so pravica!”

  3. francmazi permalink
    26. 10. 2017 18:02

    Tisti dan, ko smo dijaki, uradniki in mnogi drugi napolnili Titov trg v Postojni, da izrazimo protest zaradi izgube Trsta, mi je, tedaj tretješolcu nižje gimnazije, ostal v spominu predvsem zaradi bojevitih govornikov s ploščadi pred vhodom v današnjo stavbo SAZU. Enemu od govornikov – vsi so improvizirali – je že usihal navdih, ko je čez Postojno letelo športno letalo, kar je takoj izkoristil: ” Taki jekleni tiči bodo talijanom pokazali, de je Trst naš, de ga ne damo,” drugi pa je svoj ognjeviti govor končal že precej morbidno:” Talijani nej vejo, de imamo še dosti zemlje za njih, za vsacga dva krat en meter!”
    Potem smo šli na železniško postajo, kjer smo na brzovlak za Trst s kredami napisali udarna gesla.
    Za mladino je bil to res sijajen dan: pouka ni bilo, živahno pa nadvse.
    Tedaj, leta 1953, nihče še ni mogel slutiti, da bomo čez dobro desetletje res zavzeli Trst z njegovim središčem na Ponterosu.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: