1948 Cerkniško jezero – Pesem o jezeru

Kjer reže z urnim čelnom valove zdaj čelnar,
Je rezal nekdaj brazde z drevesom oratar;
Debele cede pasle so se po travnicih,
Kjer skrivajo se ribe po sencah mahovih.

V gorenjem gradu, ki je na berdu stermkastim,
Ponaša oče s sinom se skor dorašcenim;
V dolenjem pa, ki s skale tje v Karlovco stermi,
Cvete lepote rajske edina mlada hči.

Mladenec se uname za krasno deklico,
Zasede en dan konja, in jaha snubit jo;
Odgovor, ki dobi ga, presune mu sercé,
Da toči britke solze nazaj domu grede.

V odgovor ta zamišljen pri breznu, ki reži
Sred polja in požira studence, postoji;
Kar mož zaraščen čudno iz žrela dvigne se.
In mu prijazno pravi: Povej mi, kaj ti je?

Mladeneč zdihne: Snubil na Karlovcu sem hčer,
In mislil prisnubiti si jo brez vseh over;
Al mislim dal slovo sem, ker vidim, da ni moč
Spolniti mi, kar terjal nje oče je rekoč:

Sovražil sem očeta, sinu sovražil bom,
Pozabil pa sovraštvo in dal ti jo na dom
Za ženo, ki jo snubiš in vidiš pred seboj,
Ce jo prepelješ v čelnu od tod na Stegberg svoj.

Ljubezen prava, sin moj! mu mož odgovori,
Je derzna in nobenih over se ne zboji;
Zatoraj bogaj, stori, kar svetujem, zvesto,
In rečem ti, to dekle nevesta tvoja bo.

Netegoma dopolni, kar mož mu svetuje,
Se veseli, da voda zares narašča se,
Si steše ročno čelnič iz mehkega lesa,
In serčno tje prek srede pod Karlovec vesla.

Prekanjeno priljuden sprejme ga Karlovčan,
Obljubi hčer mu v zakon, odloči svatbe dan;
Mladenča pa obide, zakaj da, sam ne ve,
Otožnost, skerb neznana, ko z grada v čelnič gre.

Še enkrat, preden dojde poroke srečni čas,
Iz serca rad bi gledal neveste svoje kras,
Bi slišal iz ust njenih saj tri besedice,
Da vedel bi, al ona še zanj gori al ne.

Ko jame se nočiti, odrine in vesla
Za lučjo, ki mu z grada visocega miglja,
Ko bliža se pa bregu, mu zgine spred oči,
Obda ga strašna tema, in groze obledi.

Enako veši druga luč zdaj posveti se,
Ker meni, da z lin grajskih, se krepko v veslo vpre;
Kar zgrabi vir dereč ga, in v Karlov’co dervi,
In čelna in čelnarja nihče več vidil ni.

Skrivne prigodbe nočne posluša hči molče,
Obleče se na skrivšem kot se nevesti gre,
Se verže z verh ozidja v valove ročnoma,
In spolni tak prerokbo moža povodnjega.