Skip to content

1958 Rakek – Čevljar

11. 03. 2018

Na sliki je rakovški čevljar Mirko Vidrih na svojem delovnem mestu, oblečen v delovno uniformo, z lepilom zamazan firtoh, ki je bil praviloma narejen iz plavine (trdnega platna, obarvanega modro), ki pa, po izročilu, ni smel biti obešen okrog vratu, ampak so morali biti trakovi na križu in hrbtu, da ga ni odnesel hudič, v resnici pa zato, da se pri sklanjanju ni naredil mehur in čevljarja oviral pri delu.

Spomnim se obiskov v njegovi delavnici desetletja pozneje. Vedno je dišalo po usnju, vedno je bil nasmejan in nič mu ni bilo težko. Pa še kakšno smešno je vedno povedal. Delavnico je tedaj imel poleg svoje hiše, ampak to ni ta.

Na policah je kopit v izobilju. Po njih so včasih delali čevlje, kasneje, ko so se pojavile tovarne čevljev, pa so ostali za raztezanje le-teh. Skoraj vsaki novi čevlji so malo tesni. Potem pa imaš dve možnosti: ali »za lepoto se trpi«, ali pa jih neseš k čevljarju na kopito, da se malo raztegnejo. Pa še gratis je to napravil. Prav tako luknjanje pasov.

Na delovni mizi je vse sorte orodja. Približno 120 različnih kosov čevljarskega orodja obstaja. Med orodjem je tudi pločevinka lepila in flaša, v kateri je bil verjetno firnež. Razporedu na mizi pa rečemo funkcionalni nered in bohvar tako mizo pospraviti, ker potem človek nič več nič ne najde.

Zavetnika čevljarjev sta Krišpin in Krišpinijan, mučenca. Želela sta oznanjati evangelij, a nista bila preveč uspešna, zato sta se odločila, da bosta to počela potihoma. Izučila sta se čevljarskega poklica in delo opravljala brezplačno, zraven pa oznanjala evangelij. Ko je v Galijo prišel cesar, so ju zatožili in oblastniki so jima ukazali, naj darujeta malikom. Ker tega nista hotela, so ju mučili, utopili, vrgli v vrel svinec, a sta ostala živa. Umrla sta šele, ko so ju obglavili. Godujeta 25. oktobra.

Ko sem mu nekoč prinesla čevlje v popravilo, ker so imeli znucane pete zaradi mojega krevsanja, je pograbil čevelj in s ščipalkami (posebne klešče) odtrgal še tisto, kar je od pete ostalo. Kar srce me je zabolelo. Popravljeni čevlji pa so bili še boljši in pete trpežnejše. Spomnim se še časa, ko so se na pete pribijale podkvice. Mama je vsake moje nove čevlje odnesla »k Mirkotu«, da jih je pribil na pete. Potem sem ropotala po cesti in povsod, le stepa se nisem naučila plesati. Ma, kaj sem res tako krevljala, da je bilo to potrebno?

Podatke je najbrž zapisal Tone Gornik.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 7. 10. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
One Comment leave one →
  1. Tatjana permalink
    11. 03. 2018 13:21

    Ja, res je, takih čevljarjev ni več. Gospod Mirko je popravil čisto vsak čevelj, torbo ali pa kaj drugegega. Če se ne motim je imel tudi kar nekaj ptičev, ki so mu krajšali čas. S svojo dobro voljo je sejal smeh in okrog njega je bilo vedno veselo.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: