Skip to content

1969 Cerknica – Proslava

22. 07. 2018

Na sliki me ni pritegnil gospod v ospredju niti orkester, temveč pr’jatu z brki, ki je mater pošiljal fehtat kavo, ki je potem ni spil, ob tem pa si je vsako jutro na Rožniku mirno privoščil dve skodelici čaja z rumom in ju tudi plačal, saj je bil prvi Slovenec, ki je živel od pisanja. Pa ne le to, plačevali so mu v naprej za tisto, kar naj bi napisal in potem tudi je. Je pa res, da je denar tudi v naprej zapravil. Mat’, ti ped pa fehtat! Seveda ga je potem pekla vest in ji je pisal črtice, polne obžalovanja in povzdigovanja matere v nebo. Od tu tudi izraz Cankarjanska mati za večino slovenskih (trpečih in požrtvovalnih) mater.

Eno jutro pri kofetu se nismo mogle spomniti, kdaj je Cankar umrl. Sodelavki se je zdelo, da je bilo enkrat decembra, ker je zmrznil, ko je padel po stopnicah. »Zato, ker je bil pijan«, sem dodala jaz in bila takoj deležna neslutene kritike in podučevanja, da se to pa ne govori. Zakaj ne, če je pa res!? Opravičujem se ti Ivan. Res si bil večkrat pijan, ampak to, v povezavi s padcem po stopnicah, ni bil vzrok tvoje smrti. Mi je žal, ampak kar sem rekla, sem rekla.

Cankar je umrl en mesec po koncu prve svetovne vojne – 11. decembra 1918. Njegova smrt je misterij, saj različni viri navajajo različne vzroke.

  • Stanko Janež, Rakovčan: »Ob nekem padcu si je pretresel možgane, se v zimski noči prehladil in zbolel za špansko influenco, napadla ga je še pljučnica in mu opešalo srce. Umrl je 11. decembra 1918.«
  • Elektronski vir: »… proti koncu oktobra je padel po stopnicah in se hudo poškodoval.«
  • Drugi elektronski vir: »Oktobra 1918 je doma nesrečno padel po stopnicah, nakar so ga odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je 11. decembra ponoči umrl.«
  • Francka Vrl-Purkeljc: »Ob nekem padcu si je močno pretresel možgane, se prehladil, dobil pljučnico in 11. decembra 1918 umrl v ljubljanski bolnici.«
  • Peti vir: »Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnici v Ljubljani.«
  • Šesti vir: »Umrl je 11. decembra 1918 v Cukrarni.«

No, vsaj glede datuma smrti se strinjajo. Res pa očitno je, da je bila Cankarjeva smrt prvi politični umor na naših tleh. Cankarja naj bi pretepli trije srbski neznanci od kateri sta ga dva držala, eden pa je po njem udarjal s kovinsko cevjo in mu zadal pet razčepljenih ran, zlomil ličnico in razbil arkado. Baje so poškodbe opazne na posmrtni maski v preddverju Cankarjevega doma. Kdor bo prvi tam, naj preveri. Napad se je zgodil v Ljubljani na Kongresnem trgu, od tu pa ga je na lojtrniku odpeljal v Cukrarno Franc Gorjup. Cankar ni bil le literat, bil je tudi angažiran politični aktivist in je odkrito nasprotoval »ujedinjenju po srbsko«, torej Kraljevini SHS saj je trdil, da imamo z ostalimi brati preveč različno kulturo in da bo združenje s Srbijo na neenakopravnih temeljih. Vse to in še več je povedal v svojem govoru, ki ga je imel konec leta 1918 na posvetu socialdemokratske stranke, kar ga je stalo življenja. Oblast je dogodek označila za nesrečo in ni dovolila preiskave.

Ne bom nič brisala, ker sem se preveč matrala, za narodov blagor in za svoje veselje, in bom le še dopisala, kar vem novega. Tudi tako se piše zgodovina. Štirinajstega junija letos (za tiste, ki bodo brali čez deset let – 2018) smo imeli strokovno srečanje na Vrhniki in smo si ogledali tudi Cankarjevo rojstno hišo. Od mesta strokovnega (!) srečanja pa do hiše nas je peljal sam Ivan Cankar, ki ga odlično upodablja Damjan Debevec. V svoji rojstni hiši nam je povedal veliko zanimivega in do tedaj nam neznanega o sebi. Me je tako spominjal name, saj je bil faulast in je imel alergijo na oblast, Cerkev in klečeplazce. Če nas v gimnaziji ne bi celo leto tako posiljevali z (nekaterimi) njegovimi deli, bi jih človek še rad bral, saj so aktualne še danes. Med drugimi zanimivimi dejstvi je povedal tudi to, da ga niso ubili Srbi, ampak je dejansko padel po stopnicah. Tedaj je stanoval na Kongresnem trgu 5 in imel podstrešno sobico, do katere so vodile strme in zlizane stopnice, na katerih mu je spodrsnilo in se je zvalil po njih ter si prebil zatilje, kar je uspešno skril s svojo gosto čupo in ni rane nihče opazil. Ko pa je nekaj dni kasneje doživel epileptični napad, so ga odpeljali v bolnišnico, tam so odkrili rano in ugotovili pretres možganov, kar so mu uspešno sanirali, kasneje pa ugotovili, da mu gnijejo pljuča. Sklepajo, da je bila to posledica vdihovanja organskih odpadkov, ko je padel po stopnicah. No, tu mu pa niso mogli več pomagati in v bolnišnici je umrl. Upam, da to drži, ker ne bi rada ponovno popravljala.

Kar se tiče posmrtne maske … Enaka (ne ista) kot v Cankarjevem domu, je tudi v Cankarjevi rojstni hiši. Verjemite, da sem si jo temeljito ogledala in prav nikjer ni opaziti kakšnih poškodb na obrazu.

Godbenikov ne poznam, …
… gospoda pa tudi ne. Sem pa prepričana, da bodo komentarji bralcev to mojo napako popravili.

Slovarček:

  • faulast: navihan
  • čupa: bujni lasje

Viri:

Kraj: Cerknica
Datum: 1969, ugibam
Avtor: neznan
Zbirka: Osnovna šola Cerknica
Skenirano: 6. 5. 2015
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 23. 07. 2018 20:16

    Pa začnimo pri letnici. Proslava je bila v kinodvorani Cerknica leta 1976 ob 100-letnici Cankarjevega rojstva in je bila v starih slikah že predstavljena 21.7.2017, z Cankarjem v ozadju in z nastopajočimi. Sedaj pa še k godbenikom.
    1.izsek: prvi z leve je Janez Caserman, sledi Tone Urbas -Levštek, pa Srečo Dragolič in z baritonom Stane Mele-Kunčov. Zadaj so: Janko Srnel, Marko Golik in Jože Turšič-Švelcov.
    2. izsek: zg. levo je Toni Zakrajšek, potem Slavko Červek, pred vsemi je dirigent g.Ivan Lavrič in še zadaj desno je Bojan Dragolič.

  2. Ivanka Gantar permalink
    24. 07. 2018 07:28

    Hvala, Danica.

Dodajte komentar

Discover more from Stare slike

Subscribe now to keep reading and get access to the full archive.

Continue Reading

%d bloggers like this: