1960 Babno Polje – Košnja

Kosci kosijo travnike na Babnem Polju za bivšo tovarno Kovinoplastike Lož. V ozadju se vidi Snežnik. Fotografiral jih je Mirko Cindrič okrog leta 1960, ko je prišel na obisk domov iz Amerike. Svojim v Ameriki je hotel pokazati košnjo pri nas in povedati, kako kalorično hrano so ti kosci jedli za zajtrk (narezano suho svinjsko meso, kislo zelje s fižolom zabeljeno z ocvirki, koruzne žgance in belo kavo).

V Novem Kotu smo s košnjo začeli v drugi polovici junija. Ata je najprej pokosil okrog hiše, nato so prišle na vrsto njive, posejane z deteljo in mačjim repom, šele potem se je lotil drugih njiv in strmih senožeti. (Ko se je kosilo strme senožeti poraščene z grmičevjem, smo pokošeno travo vlačili z velikimi leskovimi vejami navzdol na sončna mesta, kamor se je lahko prišlo z vozom. Deteljo, mačji rep in visoko travo smo sušili na ostrnicah, ostalo seno pa v ograbkih. Danes, ko se kosi s kosilnico, ni košnja tako huda. V moji mladosti pa se je kosilo vse na roke, kot kaže fotografija. Ata je bil dober kosec. Kosit je šel že ob štirih zjutraj, ker ni bilo vroče in ker kosa bolj reže rosno travo.

Kosi sta imela tudi starejša brata in sta se hitro priučila temu delu. Ata je bil do njiju strog. Morala sta biti vztrajna in natančna. Ob trdem kmečkem delu sta zelo hitro odrasla. Za zajtrk so bili večinoma koruzni žganci zabeljeni z ocvirki in bela kava. Žejo so si gasili s čajem, belo kavo in s studenčnico iz Vedkovega studenca. Na travnik smo jo prinesli v banki in jo hranili na hladnem mestu. Zvečer je oče klepal kose na klepavnem stolu. Dišalo je po senu, odmevalo je klepanje, regljale so žabe v bližnji mlaki – to je bil užitek po napornem delu.

Čeprav je bila košnja težaško delo, je kar šlo, če je bilo lepo vreme. Ob slabem vremenu pa smo vložili trikrat več truda. Navadno smo raztrosili kopice, enkrat obrnili ograbek, pa se je vlila ploha. Včasih smo tako hiteli zdevati seno nazaj kopice, da smo bili mokri od znoja in od dežja. Ko smo se po končanem delu usedli za mizo pred hišo, smo, ne da bi kdo kaj rekel, pogledovali proti Loški dolini. Če je bila večerna zarja obarvana rdeče, smo rekli, da se Krajnc smeje. To je pomenilo, da bo drugi dan lepo vreme. Če pa so se ob sončnem zahodu valili okrog sonca temni oblaki, je deževalo. Ta vremenska napoved je večinoma tudi držala in smo se bolj zanesli na znake v naravi kot na napoved po radiu.

Pri košnji so nam tudi pomagali ljudje, ki jim je ata med letom naredil kakšno uslugo s konjem. Koscem se je postregla najboljša hrana pri hiši (npr. najlepši kosi suhega svinjskega mesa). Ko je šla rosa dol, so grabljice razmešale pokošeno travo, raztrosile kopice, obračale seno in grabile seno v ograbke. Popoldne smo posušeno seno vozili domov. Najprej smo imeli voz z lesenimi okovanimi kolesi, le-ta se je rad prevrnil na skalnatem terenu, kasneje pa gumar. Ata je metal s senenimi vilami na tri rogle seno na voz, dva otroka sta tlačila seno na vozu, mama pa je grabila in porivala seno skupaj. Moje delo je bilo odganjati brinclje s konjev z leskovo vejo. Včasih so jih opikali do krvi, zato so bili nemirni in so voz potegnili naprej, ali pa brcali podse. Kasneje me je pri tem delu nadomestil mlajši brat, jaz pa sem morala grabiti ali pa tlačiti seno. Naložen voz smo požrdli z žrdjo, da seno med vožnjo ni padalo na tla. Najhujše pa je bilo zame razlaganje sena v skednju. Bilo je vroče, prašno, suho seno je pikalo, mi pa smo morali seno, ki ga je ata vrgel z voza na pod, odmetavati in tlačiti pod streho, da smo ga v skedenj spravili čim več. Kadar je bilo v skednju že vse natlačeno, smo pred njim naredili veliko kopico. Ata je v tla zabil veliko ranto, okrog nje smo polagali seno in ga tlačili. Ko je bila kopica lepo ošiljena, smo jo občesali in zaščitili vrh, da dež ni zamakal ob ranti vanjo, ampak lepo zdrsnil po senenih bilkah na tla.

Ko sem hodila v šolo še v Novem Kotu, smo kosili tudi v lazih (več kot eno uro hoda od doma), tako da smo s prvo košnjo končali pred Veliko mašo. Po praznikih pa se je začelo že žeti žito in kositi otavo.

 To sta moj mož Roman Klepac in svak Zdravko Klepac, pokrit je v črno baretko. Za pasom imata oselnik. Oba sta v belih srajcah. Morda sta pa vedela, da se bosta slikala?

Tudi tile koketirajo z objektivom. Kosi Tamaščetov striček, koso brusi Ivan Klepac, na koso se opira Filip Žagar (Maksetov), spredaj pa se hudomušno smeje Tone Žagar (Tesive).

Slovarček:

• banka: zaprta lesena posoda za vodo
• žrd: dolg debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na s senom ali snopi naložen voz in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen
• ograbek: pokošena trava zgrabljena na manjšo površino
• oselnik: posoda za shranjevanje osle pri košnji
• reber-rebar: nagnjen svet- strmina
• klepauni stol- klepalnik: priprava sestavljena iz stolčka in babice za klepanje
• ranta: debelejši lesen drog

Viri:

• ustni vir Zdravko Klepac
• pisni vir Tilka Klepac

Kraj: Babno Polje
Datum: 1960
Avtor: Mirko Cindrič
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 22. 12. 2017
Oblika: fotografija