1979 Zadar – Maturantski izlet

Na maturantski izlet smo šli z ladjo. Odhod je bil iz Postojne, ker je le tam ustavil brzovlak. Odpeljali smo se proti Zagrebu in potem celo noč po Hrvaški do Knina.

Jaz se tega sicer ne spomnim, tako drugi pravijo in moram jim verjet. Spomnim se čakanja na neki mali železniški postaji. Vir pravi, da je bil Knin. Pogledala sem slike na internetu. V Kninu je velika postaja, jaz se spomnim manjše. Je pa tudi res, da se spomnim kraja, kjer smo prenočevali zadnjo noč pred povratkom na izhodiščno točko in ime kraja se začne s črko N. Kot smo kasneje ugotovili, je bila to Kukljica. Toliko o zanesljivosti mojega spomina.

Neumnosti se pa spomnim. O, ja, to pa ja, prav vseh. Na tej postaji je stala gomulka in mi smo se nabasali vanjo in čakali. Ko se nam je zdelo, da že dolgo čakamo, je šel nekdo od sošolcev vprašat, kdaj gre vlak, pa so rekli, da deset čez šest. Bilo je zjutraj, mi pa vsi zmatrani od celodnevne in celonočne vožnje, umazani, lačni, žejni, a še vedno pripravljeni na neumnosti. Ura je bila deset čez šest, vlak je stal, mi tudi, ljudje so pa kar prihajali in nihče se ni nič razburjal. Eden je bral časopis, ene stare ženske v črnem se spomnim, ki je kvačkala. Mi se tudi nismo pritoževali, bili smo na počitnicah. Ladja nas je čakala, saj je bila rezervirana le za nas. Ob pol sedmih smo krenili in se počasi, v dveh urah in pol, privlekli do Zadra.

Ladja še ni bila pripravljena. Če smo natančni, še ni priplula nazaj, od koder koli je že bila z nekimi drugimi turisti. Zato smo si ogledali Zadar pa ne preveč natančno: most s škarpe, ki je bila na eni strani mostu in v senci, kar je bilo bistveno. Šli smo na tržnico in prvič videli obrite breskve – nektarine. Zahojenci. In potem je prišel Joe Black, ne, prišla je ladja, ki je na sliki. Imenovala se je Nerezine. Kako je bilo kapitanu ime, sem že pozabila in drugi tudi, Nikola je bil kuhar, to je najpomembnejše, en Kosovar je bil pa deklica za vse. Potovanje sta organizirali turistična agencija Sunturist iz Zadra, ki je imela očitno poslovalnico tudi v Sloveniji in verjetno po celi Jugoslaviji in ena naša sošolka, pa tudi ne vem več katera. So leta minila …

Od tu naprej mi je zmanjkalo filma pa, kot sem ugotovila, drugim tudi. Spomnim se le še posameznih dogodkov in se bom osredotočila nanje. Na ladji smo se kar hitro udomačili in se porazdelili po kabinah. S posadko smo bili takoj na ti in kot da smo že celo življenje skupaj. Najbolj zabaven je bil kuhar, ker je imel najmanj zahtevno delo – tiste mulce bo že nafutral saj pri devetnajstih vse pojejo, kar vidijo, Kosovar »ni imel časa«, je bil za vse, kapitan je imel pa odgovorno delo. No, precej so nas začudile vdolbinice na mizah in smo seveda spraševali, čemu služijo. Niso povedali, boste že zvedeli. Ob prvem neurju smo to res sami ugotovili. Ko sem hotela nabost špagete, se je moj krožnik, ki ni bil v vdolbinici, odpeljal k sošolki, ki je sedela nasproti, njen pa skoraj v njeno naročje. Mater, kako inteligentno.

Na ladji je bil seveda tudi WC, poleg vhoda vanj pa je bil vhod v strojnico, kamor so vodile res zelo strme in ozke stopnice. Ko se ga je sošolec nekega večera nabral, ker je že velik in lahko pije pivo in tudi ve, koliko ga nese, je šel ponoči na stranišče in falil. Padel je v strojnico, ampak se tudi ni potrudil, da bi pred jutrom ven zlezel. Ali pa ni zmogel. Zjutraj je prišel ven, ves naoljen in tisti dan ni potreboval kreme za sončenje. Pa še komarji mu niso težili, ker je smrdel po strojnem olju k’ kolera.

Še to moram povedat, z enega drugega maturantskega izleta – Miloševega. Eden od fantov se je šel tuširat in med tem, ko se je hladil pod vodo, sta mu druga dva sošolca skrila obleko pa pozabila. Potem ga dolgo časa ni bilo izpod tuša. Ko pa je prišel, je bil ves ovit v toaletni papir, povsod tam, kjer bi naj bile hlače, ki jih ni imel.

Ta prospekt so nam dali, z opisom poti in postajami, ampak ne vem, če ga je kdo prebral.

Kraj: Zadar
Datum: 1979
Avtor: Turistična agencija Sunturist
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 23. 8. 2018
Oblika: prospekt