1941 Polhov Gradec – Pozdrav sestri Malči Venturini

To razglednico Polhovega Gradca je moj oče 29. 8. 1941 poslal svoji edini sestri Malči, Matevževi iz Velikih Blok, ki se je malo prej primožila v Velike Lašče, in s katero je imel vse življenje posebno topel odnos. Pogosto sta si pisala. Podoba starega dela mesta ni dosti drugačna od današnje, zaradi svojega imena pa je omembe vreden 824 m visoki Sv. Lovrenc v ozadju, kamor se je oče tedaj povzpel in ga na sliki označil.

Po virih Katoliške cerkve je bil Lovrenc diakon pod papežem Sikstom II. Ker je leta 259 cerkveno premoženje, ko mu je grozila zaplemba, poprej razdelil med siromake, ga je rimski cesar Valerijan dal prebičati, nato pa na žareči rešetki do smrti mučiti. Bil je razglašen za svetnika in uvrščen v koledar svetnikov na dan 10. velikega srpana ali sedaj avgusta. Ta dan pa je za zgodovino Evrope, tudi za naše kraje, zelo pomemben.

V 10. stoletju so Ogrska plemena, ki so prišla z vzhoda, vedno pogosteje in siloviteje vpadala v srednjo Evropo, kjer so neusmiljeno pustošila in bilo je nevarno, da se bodo vpadi razširili daleč na zahod v tedanji krščanski svet. Prav 10. avgusta leta 955 se je Ogrom postavil nasproti bavarski kralj Oton I. (912 – 973) na Leškem polju blizu Augsburga. Ogrskih 17.000 lahkih konjenikov je napadlo 8.000 Otonovih težkih konjenikov, ki so v bitki do tal potolkli Ogre. Ti so izgubili med 4000 in 5000 mož, Bavarcev pa je padlo okrog 3000. Legenda pravi, da so zmagovalci ujetnike v naslednjih dneh oslepili, le vsakemu stotemu so pustili eno oko, da so se lahko vrnili k svojim. Zmaga je bila tako prepričljiva, da se Ogri od tedaj niso nikoli več opogumili za roparski pohod na zahod. Krščanski svet, tudi naša dežela, je je bil obvarovan, Ogri pa so se ustalili na ozemlju današnje Madžarske in se začeli ukvarjati s poljedelstvom. (Ironija zgodovine: danes njihovi daljni potomci postavljajo na svojih mejah najbolj mogočne žične ograje).

Dan Svetega Lovrenca je tako prelomen dan za ta del Evrope. Oton I. je potem širil nemški vliv in cerkveno organizacijo na slovanskih ozemljih, tako da je njegovo cesarstvo na vrhuncu obsegalo ozemlje od srednje Italije do Baltika. Trajalo je do Napoleonovih vojn leta 1906. V zahvalo za zmago na Leškem polju in uspešno pokristjanjevanje ga je papež leta 962 kronal za cesarja, kasneje imenovanega Svetega rimskega cesarstva. Krvavo pokristjanjevanje naših prednikov, ki so se oklepali svojih bogov Svetovita (bog sonca), Peruna (stvarnik bliska in groma), Žive (boginja rodovitnosti, setve in žetve), je opisal France Prešeren v veličastni pesnitvi Uvod h krstu Pri Savici. Tam najdemo brezčasne: Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka … Le malo vam jedila hranim bratje … Največ sveta otrokom sliši Slave, tje bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave … manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi …

Da bi se te zgodovinske zmage na dan Sv. Lovrenca spominjali še mnoga stoletja, je Cerkev poskrbela, da so številni kraji, cerkve in hribi dobili ime tega svetnika. Poleg hriba nad Polhovim Gradcem nosi ime tega svetnika tudi hrib nad Studenim pri Postojni, v Dolenji vasi pri Cerknici pa mu je posvečena krajevna cerkev. Med kraji se trenutno spomnim Lovrenca na Dravskem polju, Lovrenca na Pohorju in še dosti bi jih našli. Kdor je bil kdaj v Milanu, je gotovo obiskal slovito baziliko San Lorenzo, obiskovalci Dubrovnika pa so se nemara povzpeli na Lovrijenac, kjer vsako poletje prirejajo gledališke igre. Letošnja povodenj na španski Majorki je najbolj pustošila po krajih pod hribom Sv. Lovrenca. No, v Rimu pa so kar del mesta poimenovali po tem svetniku.

Besedila na razglednici tukaj ni treba prepisati, saj je pisava, ki se jo je oče učil v predmetu lepopis v Ljudski šoli v Novi vasi v letih 1907 do 1910, tako čitljiva, kot ni in ne bo od nobenega njegovega potomca. Znamka pa se je pod prsti mladega numizmatika  filetelista nekoč verjetno preselila v album. Te selitve so bile v letih vsesplošnega pomanjkanja po vojni zelo priljubljene.

Viri:

• Niko Kuret: Praznično leto Slovencev. Družina, Ljubljana, 1989
• Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda. Kmečka knjiga, Ljubljana, 1954

Kraj: Polhov Gradec
Datum: 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 26. 9. 2018
Oblika: razglednica