1958 Slivice – Smučarji

Na domačem dvorišču, pred kozolcem, smo se januarja 1958 fotografirali z vso razpoložljivo smučarsko opremo, ki smo jo premogli. Smučke, pa tudi čevlje so mlajši podedovali od starejših, najmlajši je imel vedno najslabšo opremo, to se na fotografiji lepo vidi.

Moje prve smučke mi je pomagal ustvariti bratranec Matija Bajt. Sploh ne vem, kje sem dobil jesenovi deski, verjetno mi jih je priskrbel Matija, ki je bil zelo iznajdljiv. Zublala sva deščici, naredila špico, potem pa ju vtaknila v svinjski kotel, kjer se je kuhala hrana za prašiče. Napol skuhani deščici sva vpela na lojtro in tako ustvarila potrebno krivino. Kar kak dan sta morali smučki stati v tem primežu, da se je krivina obdržala. Najprej sem imel namesto okovja le na smučki pribit usnjen trak, da sem vanj porinil čevelj, pa ni prav dobro delovalo, smučke so se mi stalno snemale iz nog, jaz pa v sneg. Matija mi je od nekod prinesel pravo, čeprav preprosto okovje, to pa je bilo že boljše, saj sem čevelj že vpel na smuči. Nekoč pa mi je sosed Janez Ivančič, logar v revirju Škocjan, podaril prave smuči, take, s katerimi so predvojni graščinski gozdarji in lovci opravljali zimske obhode gozdnega in lovskega revirja. To je pa bilo nekaj. Pa tudi tu so se pojavljale težave, pasovi so se zaradi preperelosti usnja pogosto trgali, pa je bilo treba skoraj pred vsakim smučanjem iskati nove. Pa še ena ovira je bila, smučat sem lahko odšel šele takrat, ko sem nafutral in napojil krave, skidal štalo, ter prinesel rezanco in seno za naslednji dan. Mama ni nikakor dopustila, da bi pričel z delom pri živini kaj prej, kot je bilo določeno. Urnik sem moral strogo spoštovati. Tako sem se običajno med zadnjimi, ko se je že delal mrak, podal na Karavlo, včasih je bila gola in ravno prav strma tja proti Jelovci, danes jo poraščajo borovci in smreke, se enkrat, največ dvakrat spustil navzdol, če se ni prej kaj pofrdirbalo pri smučkah, pa je bila že trda tema in treba je bilo iti domov.

Na fotografiji so lepo vidna tudi skromna oblačila in obutev iz tistih povojnih let, ko je še vedno vsega primanjkovalo, pa tudi denarja ni bilo, da bi si lahko kaj boljšega privoščili. Vse je neprimerljivo z današnjo smučarsko opremo, pa ni minilo niti še šest desetletij od takrat. Noro.

O kakšnih vlečnicah in teptalcih se nam ni niti sanjalo, navzgor smo štamfali, da smo utrdili progo in se navzdol peljali. O opremi in naši smučarski usposobljenosti pove marsikaj že to, da je bil pravi podvig, spustiti se z Dragarjevega vrta navzdol proti cesti med Uncem in Rakekom.

Od leve:

• sestra Darinka na preprostih doma izdelanih smučkah,
• mama Lucija,
• na sankah najmlajša sestra Mira.
• Poleg teta Miroslava Udovič, učiteljica, ki se je v povojnih letih po dekretih selila iz kraja v kraj (šolski leti 1946/47 in 1947/48 je poučevala v Gaberjah v Vipavski dolini; potem so jo dekreti zanesli v Sveti Vid nad Cerknico; v šolskem letu 1952/53 je pol leta poučevala na Uncu; sledil je Zali Log v Selški dolini; leta 1954 je že v Zagorju pri Pivki. Po poroki z agronomom Dragom Praintzem prične poučevati na nižji kmetijski šoli Ravne pri Pivki, potem še na nižji kmetijski šoli v Ložah pri Vipavi, dokler se družina ne preseli v Ljubljano, kjer na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Šiški dočaka upokojitev.)

• Kuža,
• moja malenkost že z nobl smučmi in okovjem, ter
• brat Boris s preprostimi doma narejenimi.

Oba sva oblečena v puloverja, ki jih je sštrikala teta Miroslava. Še danes se dobro spomnim, da sta bila na mojem dva jelenčka.

Slovarček:

• zublati: oblati, z obličem delati gladko površino deske
• pofrdirbati: pokvariti
• štamfati: tlačiti sneg s smučmi
• sštrikati: splesti

Kraj: Slivice – domače dvorišče
Datum: januar 1958
Avtor: verjetno Drago Praintz
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija