Skip to content

1976 Postojna – Stadion II.

23. 11. 2018

Na sliki se lepo vidi, da nad tribunami trava že raste, kar pomeni, da smo dijaki svoje delo zaključili. Mladinska delovna brigada je za nas trajala 14 dni, kar je bilo za našo mamo točno dva tedna preveč, saj je bilo v tistem obdobju doma dovolj kmečkega dela, pri katerem je bilo treba pomagati, jaz sem se pa po Postojni zezala. Žulji in mehurji pač niso bili prepričljivo dokazno gradivo.

Na delovni akciji »Stadion« smo nosili tudi enotne majice. Bile so rdeče barve s temno modro obrobo in na prednji strani so imele napis MDB Joško Turk. Ker pa si dobil, kar je bilo, so bile večinoma že v stilu današnje mode – precej oprijete, napis Joško Turk pa prav čez joške. In ko smo šle tako nekega dne vse zdelane na železniško postajo, ker ni bilo atejev in mamic, da bi nas prišli z avtom iskat, saj še avtov ni bilo, so nam nasproti prišli eni dedci, ki so se nam takrat zdeli že fejst stari, saj so bili vsi okrog trideset ali pa malo čez in en se je zasmejal, še danes ga vidim, ksiht goveji, in rekel: »Kako bo fajn, ko bomo joške trkal!« Ostale smo brez besede, le naši obrazi so postali konkurenčne barve našim majicam.

Mater, ampak bilo je fajn. Se imamo vsaj česa spominjat, dandanes pa morajo v pametni telefon pogledat, ker vse, kar znajo in imajo, je tam. Izjeme naj mi pa oprostijo.

Glej tam med drevjem (na desni) hišo belo … tisto je pa postojnska porodnišnica, kjer nas je večina in tudi mnogi od naših otrok privekala na svet.

Nisem vedela, kdo je bil Joško Turk. Takrat me ni zanimalo, zdaj sem poiskala skromne podatke. Rodil se je 18. aprila 1926 v Hrenovicah. Skupaj z bratom in sestro so ga 23. aprila 1944 v Trstu usmrtili.

Drugega aprila 1944 so partizani v gledališču na Opčinah izvedli atentat, ki je terjal življenja nekaj nemških vojakov in nekaj italijanskih civilistov. Nemci takoj naslednji dan pričeli izvajati povračilne ukrepe in ustrelili 71 talcev na strelišču na Opčinah. Po teh usmrtitvah naj bi aretirali več oseb, ki jih je hitro vojaško sodišče obsodilo na smrt. To drži, ne drži pa podatek, da so jih aretirali, saj so bili talci že zaprti v zaporu Coroneo v Trstu in niso bili povezani z atentatom, so pa Nemcem prav prišli, ker so bili že pri roki. Talce so obesili po stopnišču v notranjosti palače Rittmeyer, ki so jo nemške oblasti z ustanovitvijo operativne cone Jadranskega primorja spremenile v svoj vojaški dom. Ko je na stopnišču zmanjkalo prostora, so ji obešali kar po oknih, kjer so jih pustili viseti kar tri dni – v opomin. Talcev naj bi bilo 51. Po pričevanju tržaškega pogrebnika, ki je talce pokopal, in povojnem pričevanju antifašista Bruna Pahorja pa je evidentno, da jih je bilo 52.

Viri:

Kraj: Postojna
Datum: 1976
Avtor: Brane Fatur
Zbirka: Brane Fatur
Skenirano: 1. 10. 2018
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: