1983 Milanov Vrh – Samaraši

Pero Valjan raztovarja cepance. Med njim in konji je vladala prava harmonija – ljubil je svoje konje, oni pa so ga ubogali. Nekoč mu je en konj med delom oslepel na eno oko. Obdržal ga je in ta mu je služil do konca.

Ko je v 2. polovici 18. stol. prenehala z obratovanjem topilnica železa v Čabru, so mnogi ljudje v okolici ostali brez dela in edini vir dohodka jim je zopet dajala kmetija, kdor jo je imel. Po Petru Zrinjskem se je v Čabru pojavil nov gospodar Matija Josip Paravić. Ta pa se je intenzivno ukvarjal z izkoriščanjem gozda in predelovanjem lesa. Tako so naši pradedje od pastirjev in lovcev postali kmetje, v času Zrinjskega rudarji in oglarji, nazadnje pa dobri gozdni delavci. In majhni tovorni konjički, ki so prej nosili v Čabar rudo in oglje, so sedaj nosili les.

Ta obrt, samarica, se je zopet razširila po 2. svet. vojni. Planinski konji – samaraši imajo na hrbtu samar, ki služi kot prtljažnik, kadar so natovorjeni z drvmi in kot sedlo, na katerem sedi lastnik, ko niso natovorjeni. V začetku so bili konjički majhni, malo večji od osla. Lastniki so jih imeli radi, ker so bili zelo vzdržljivi, spretni in ne zahtevni – rabili so malo hrane. Kasneje so jih zamenjali večji konji. Le-ti so prenašali cepance iz težko dostopnih krajev v gozdu do prevozne gozdne ceste, od koder so jih potem odpeljali tovornjaki. Pred njimi so to delo opravljale ženske (predvsem mlada dekleta).

Delavci so s planinskimi konji prišli večinoma iz Bosne. Bukove cepance so nosili iz gozdov okrog Delnic, Milanovega Vrha pa vse do Gomance in Klane. Tako so prišle v te gozdove na delo družine Solomun, Stojak, Valjan in mnoge druge. Valjan Pero je prišel na Milanov vrh okrog leta 1970. Iz Bosne je šel na pot peš s šestimi konjički in najstarejšim sinom Vinkom. Potovala sta dolgo. Vinko je že na poti skusil, kako težko je življenje gozdnega delavca. Da bi si ustvaril lepše življenje, ga je oče kasneje poslal v šolo v Delnice in v Novi Vinodolski. Stanovala sta v leseni baraki na Milanovem Vrhu poleg logarnice, kjer so si lahko kupili osnovna živila. Večinoma pa je Pero nabavljal živež in vse kar so potrebovali za življenje in delo v gozdu pri trgovcu Krunotu v Prezidu. Konji so bili ponoči in pozimi, kadar se ni dalo tovoriti, v hlevu. Krmili so jih s senom in z zobanjem, poleti pa so se pasli. Delo je konje in delavce zelo zbližalo. Konj lahko nese na samarju okrog 400 kg, Pero pa jim je naložil le okrog 250 kg, da so se s tovorom lažje gibali po skalnati stezi. Niso pa bili vsi lastniki takšni. Zgodilo se je, da je konju spodrsnilo in je padel na težko prehodnem terenu ter se ni mogel pobrati. Takrat so bili do teh konj zelo neprizanesljivi in jih pretepali.

Vstajali so ob štirih zjutraj, zajtrkovali, nakrmili in napojili konje ter si pripravili malico (krompir ali kruh, kuhana jajca, včasih pa ribice ali doručak (to je bil že pravi priboljšek) za s seboj in zobanje za konje. Tako so se ob opoldanskem počitku okrepčali oboji, da so lahko nadaljevali z delom. Tovorili so ves dan. Vračali so se okrog šestih. Zvečer so nakrmili in napojili konje, jih podkovali, če je bilo potrebno in si skuhali večerjo, saj so bili v baraki samo moški. Preostali čas so porabili za obojestranski počitek.

Za planinske konje je značilno dovršeno pomnjenje. Ko jim je gospodar enkrat pokazal pot, so se nazaj k cesti že vračali sami. Konji so si med seboj izbrali vodnika in mu sledili. Vodnik je vedno najbolj trpel, saj je moral nositi gospodarja in vleči konje za seboj. Ko so bili natovorjeni, so hodili posamič do prevozne ceste, kjer jih je delavec raztovoril. Ko pa so se vračali po tovor, so bili povezani z vrvjo in so stopali drug za drugim.

Valjan Pero je imel vedno enega ali dva delavca. Ob vikendih in v poletnih počitnicah pa so mu pomagali žena in otroci, ki so stanovali in obiskovali šolo v Prezidu. Največ je delal z očetom sin Boro. Žena Ivanka se je zaposlila v Goranproduktu v Prezidu, kasneje pa v Kovinoplastiki Lož, kjer je zaprosila za stanovanje in leta 1984 – 85 se je družina preselila v Lož. V tem času se je upokojil tudi oče. V Bosni še vedno tovorijo cepance iz težko dostopnih delov gozda do prevozne ceste s konji, tudi način dela se ni spremenil.

Tudi danes je delo gozdnega delavca naporno in nevarno, čeprav si pomagajo s številnimi stroji. Naši gozdovi pa nekoč tako bogati z lesom, so vedno bolj goli – izsekani. Kar ga ne izseka človek, ga uničujejo hude vremenske ujme in gozdni škodljivci.

 Valjanovi konji so tudi pozirali. Ta je pravi pozer. Jezdi Marica Žagar por. Lautar, konja pa drži Valjanova žena Ivanka. Fotografija je nastala v bližini logarnice.

Slovarček:

• cepance: metrska drva
• zobanje: oves, koruza
• pozer: kdor se vede, ravna nepristno, narejeno
• pozirati: se postavljati za fotografiranje
• samar: tovorno sedlo (iz hrv.)
• samaraši: planinski, tovorni konji
• samarica: obrt – ukvarjati se s prenašanjem drv s konji

Viri:

• ustni viri: Solomun Dragica, Ivanka Valjan Nada Petelin
• pisni vir: Slavko Malnar: Zgodovina Čabarskog kraja

Kraj: Milanov Vrh
Datum: 1983
Avtor: Petar Lautar
Zbirka: Nada Petelin, Marija Lautar
Skenirano: 7. 12. 2018
Oblika: 2 fotografiji