Skip to content

1964 Rakek – Zgornji del še redko pozidan

23. 12. 2018

Razglednica prikazuje Rakek na začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja. To je bil čas, ko je bil gornji del Rakeka še skromno pozidan, kažejo pa se že prvi zametki gradenj novih hiš in blokov.

Ko se danes zapeljemo po ali preko Rakeka lahko vidimo ogromno novih stanovanjskih naselij zgrajenih v zadnjih petdesetih letih; od prvih, Pod Srnjakom, Lavričev park, pod in nad cesto proti bencinski črpalki, do zadnjega Pod Tičnico. Na teh področjih so bile v preteklosti marsikje lesna skladišča, saj je bil Rakek središče lesne trgovine na Notranjskem (kamor je gravitiral les s Snežnika, Javornikov pa tudi iz Hrvaške), pa travniki ali gmajne. Od skromne vasice Rakeka pred izgradnje železnice, ko je bila skoncentriran od cerkve navzgor, se je Rakek po odprtju Južne železnice Dunaj – Trst leta 1857 naglo širil in pridobival na pomenu. Pravi razcvet je doživel, ko je v bližini potekala meja med Jugoslavijo in Italijo in je bil Rakek pomembna obmejna postaja. Še po drugi svetovni vojni je bil tu sedež okraja za Notranjsko, potem pa, ko je postala občinsko središče Cerknica, je Rakek postopno izgubljal različne urade in se kljub pospešeni individualni stanovanjski izgradnji vse bolj spreminjal v spalno naselje, iz katerega zjutraj ljudje trumoma brze v osebnih avtomobilih proti Ljubljani.

Zgoraj na levi je Kovačeva vila, ki stoji še danes sredi naselja stanovanjskih hiš Pod Srnjakom. Pod njo je stanovanjsko-trgovski objekt, pred vojno je bil last Levstka, po vojni je bila tam železnina, poslovodja pa je bil Majerev Bogo iz Ivanjega sela; danes je tam Mercatorjeva samopostrežba. Na levi strani je lesno skladišče, tam je bil po drugi vojni tudi odpad, kamor smo s koretami vozili staro železo. Vse smo prebrskali, da smo dobili kaj za na odpad. Dobro se spomnim, kako smo razbijali stare litoželezne lonce, ki bi bili danes dragocena starina, in jih vozili na odpad. Tu je sedaj pošta, knjižnica, bife, Kontim; tu naj bi našla svoje mesto tudi glasbena šola.
Zadaj na fotografiji je Mlakarjeva hiša, nekoč zelo znana furmanska gostilna, ki je imela tudi kegljišče, kjer so prve veščine dobili svetovno znani kegljači Franc Mlakar, Miro Stržaj in Leo Grom. Spodaj je prvi stanovanjski blok zgrajen po drugi svetovni vojni na Rakeku. Prvi večstanovanjski objet je bila na spodnjem delu Rakeka med vojnama zgrajena železničarska hiša.
Večja stavba na desni je šola na Rakeku, ki so jo uredili v nekdanji Tomšičevi hiši. Rakek je dobil prvo šolo leta 1881 v starem delu Rakeka, stavba pa je bila vlažna in zaradi bližine gostiln neprimerna za šolo zato so našli rešitev v nakupu Tomšičeve hiše in tu slovesno odprli šolska vrata 16. septembra 1886.

Šola na Rakeku pa ni imela sreče, kar dvakrat zagorela, prvič 20. julija 1919 in drugič v noči iz 27 na 28. februar 1944. Kar nekaj let so se rakovški učenci potikali po raznih hišah po Rakeku, dokler ni bila 29. novembra 1953 odprta na novo obnovljena šola.

Zadaj za šolo so hiše na Stari cesti zgrajene pred drugo vojno. Spodaj sta dve hiši, po sliki sodeč med časom gradnje: na levi Ine Železnik, na desni Modicova. Spodaj naj bi bila hiša Krajc Franca, ki še stoji, sedaj obkrožena z novogradnjami.

Pa se povrnimo v leto 1864, ko je prišel na veleposestvo kneza Windischgraetza na lov na medveda cesar Franc Jožef. Takole piše župnik Ivan Podboj v Mohorjevem koledarju za leto 1899:

Točno ob 2. uri po polnoči, dne 15. novembra priropoče dvorni vlak na postajo Rakek, kjer je čakal visokega gosta stari knez Weriand Windisch-Graetz s princema Hugonom in Ernestom. Postaja je bila okusno ozaljšana in razsvetljena, tla pregrnena s preprogami. Nadlogar vitez Stökl in 20 logarjev ter gozdnih čuvajev je stalo ob straneh z bakljami. Vihar je razsajal vseskozi tako srdito, da so pogasnile vse svetilnice in baklje. Preproge po tleh so malone splavale v vodi, ki jo je nevihta pljuskala izpod neba. Cesar izstopi in brede po deževnici do postaje kjer ga spoštljivo pozdravi 75 letni starček knez Weriand. V spremstvu cesarjevem so prišli na lov: nadvojvode Henrik, Leopold in Ernest, general grof Gondrecourt, princ Baden in krilna pribočnika princa Hohenlohe in Lichtenstein. Poleg imenovanih je imel cesar s seboj še kamornega služabnika Kunrata in dva puškonosca.

Vreme ni bilo primerno za lov, sneg se je stopil, medvedom ne bo moč slediti, našli so si zavetje v brlogih. Ivan Podboj nadaljuje: Toda Franc Jožef  je na vsak način hotel, da se lov vrši. V Tomšičevi hiši, kjer je zdaj ljudska šola na Rakeku, je bil pripravljen zajutrek. Sobe so bile kar se da okrašene; tudi nedavno ustreljeni medved je ondi visel za parado, kar je cesarja še bolj vnelo za lov. Komaj eno uro se je lovska družba tu pomudila. Ob 3. uri po noči so se vkljub nalivu v 7 kočijah odpeljali proti Javorniku.

Lov ni bil uspešen, je pa cesar na tem lovu doživel marsikaj zanimivega, neprilike so se kar vrstile, pa o tem mogoče več ob kakšni drugi priložnosti.

Gotovo ni prav veliko preprostih hiš v Evropi, v kateri bi si cesar Franc Jožef privoščil zajtrk, kot se je to zgodilo v Tomšičevi hiši na Rakeku, ki še danes stoji. To bi veljalo izkoristiti!

Viri:

  • Ivan Podboj – Naš cesar vrh Javornika. Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1899

Kraj: Rakek
Datum: 1964 (razglednica je bila poslana oktobra 1965)
Avtor: M. Pintar
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2018
Oblika: razglednica

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: