Skip to content

1957 Ljubljana – Boris Kralj

23. 03. 2019
tags:

Na sliki je Boris Kralj v vlogi Petruccia v komediji Ukročena trmoglavka Williama Shakespeara, Drama SNG v Ljubljani 1957.

Veliki igralec se je rodil v Cerknici in tu preživel otroštvo in nekaj zadnjih let. Ker bo od njegove smrti drugo leto poteklo že četrt stoletja, spomini pa bledijo, bo prav nekaj več napisati o njegovi družini in zgodnjem obdobju v naših krajih.

V petdesetih letih smo stanovali v pritličju Gabrenjeve hiše v Gasilski ulici na Rakeku pod železniško postajo. Tu sem spoznal Borisovo mamo, ki se je pogosto ustavila pri nas, ko je čakala na vlak za Ljubljano, kamor je šla obiskat svoja sinova študenta. Njen pokojni mož in moj oče, oba predvojna financarja, sta se poznala še iz službenih časov. Fantiču mi je ostala v spominu vitka žena uglajenega obnašanja, ki je s ponosom pripovedovala o svojih sinovih. Čutiti je bilo, da življenje posveča le skrbi zanju.

Mama Borisa Kralja Jožefa Hočevar se je rodila 1902 v Trstu in se tam šolala v meščanski šoli, opravila pa je tudi tečaj iz šiviljstva. Okrog leta 1923 je prišla s svojo mamo (oče je med prvo vojno umrl) v Cerknico, saj je bil pritisk fašistov v Italiji vedno hujši. Tu sta se preživljali z mamino skromno pokojnino in Jožefinim šivanjem vse do leta 1926, ko je na svoje prvo službeno mesto v Cerknico prišel Martin Kralj, financar, rojen v bajtarski družini v Raki na Dolenjskem. Jožefa in Martin sta se naslednje leto poročila, a njena mati poroke ni odobravala. Zanjo, po rodu Petkovškovi iz Planine, je bila hčerkina izbira napačna. Z zetom je bila vseskozi prijazna, s hčerko pa do konca življenja ni spregovorila več niti besede, pri čemer je bila zadnjih pet let privezana na posteljo in je hčerka zanjo skrbela. V Cerknici se je leta 1929 rodil Boris, tri leta kasneje pa še Marjan.

Po končani osnovni šoli je šel Boris v gimnazijo v Marijanišče v Ljubljano, kjer je ostal tri leta. Začela se je vojna, s šolanjem je bilo konec, kajti očeta so leta 1942 Italijani odpeljali v Gonars, od tam pa v Renicci. Očetove plače ni bilo več, Marjan je pomagal župniku Štajharju, ki je razumevajoče pomagal družini s hrano, Boris pa je pomagal bližnjim kmetom, posebej rad Marntovemu atu. Po kapitulaciji Italije se je oče Martin vrnil, a so ga po nekaj dneh Nemci odpeljali v Dachau, od koder pa ni prišel več; tri leta taboriščnih strahot so bila preveč. Ker so domobranci zahtevali, da se tedaj 15- letni Boris zglasi pri njih, je mama s pomočjo sosede Cibkove Lojzke, ki je bila doma iz Lipsenja, poskrbela, da se je zatekel k Joškovim v Lipsenj. Tu mu je gostoljubni gospodar Matevž uredil skrivališče v senu na skednju, kamor se je skril, če se je bližala nevarnost. A vas ni imela izdajalca in Boris je tam kmetoval ter z Matevžem gozdaril vse do Božiča, ko je mama prišla ponj.

Spomladi 1945 so ga domobranci prijeli, zaprli v Pušenjakovo klet in pretepli, ker ni priznal, da je član SKOJ-a. Naslednji dan je bilo odločeno, da ga s še drugimi jetniki odpeljejo v Ljubljano, pri čemer se je Borisu obetalo najhujše. A je mama prosila znanko Trebčo Tončko, katere mož je bil kuhar pri domobrancih, da ga poskusi rešiti. Res je Tončka dobila od komandirja papir, odvihrala na kolesu in na Rakeku tik pred odhodom vlaka ujela na lojtrniku pripeljane jetnike. Tako je bil Boris uvrščen v drugo skupino. V svoji knjigi spominov Bežanja, beganja, iskanja, iz katere črpam te podatke, se ji je zahvalil: »Ta gospa je “kriva,” da sem to, kar sem in da še danes tlačim travo na svojih Polanah.«

Nadaljnje mesece je preživel med tepežem in stradanjem v zaporu na Poljanskem nasipu. Ko se je takoj po koncu vojne napotil domov, so ga partizani na Viču prijeli in ga, saj ni imel nobenih dokumentov, odpeljali v Škofove zavode v Šentvidu. Zaprli so ga v sobo, natlačeno s srbskimi in črnogorskimi četniki. Stražarju je drugi dan le uspel povedati svojo zgodbo in ta mu je pomagal tako, da mu je dovolil biti eno uro, do konca stražarjenja, z njim na hodniku in “… če bo v tem času prišel mimo kdo, ki te pozna in jamči zate, boš rešen.” Pa je res prišel Tekavčev iz Begunj, jamčil zanj in pot v svobodo se je odprla.

Nekaj o Borisovi umetniški poti in bratu Marjanu pa v naslednjem prispevku.

Slovarček:

  • SKOJ: nekdanja politična organizacija, kratica za Savez komunističke omladine Jugoslavije

Vir:

  • Boris Kralj: Bežanja, beganja, iskanja. Založba Littera picta, Planprint, d. o. o., Ljubljana, 1994

Kraj: Ljubljana
Datum: 1957
Avtor: neznan
Zbirka: fotografija je iz Enciklopedije Slovenije, knjiga 5, stran 371.
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. Milan Tr permalink
    23. 03. 2019 12:05

    Boris Kralj je bil preprosto LEGENDA!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: