Skip to content

1959 Stari trg – Pogled z Malega vrhka na Ulako

24. 03. 2019

Slika ALojza Tomca iz leta 1959 me je prav ganila. Na njej sta Stari trg in Ulaka nad njim tako zelo drugačna kot zdaj. Prav iz mojih prvih šolskih let sta še, ko je bila vsaka pot v šolo in iz nje odkrivanje novih svetov. Fotograf je stal na griču Mali vrhek severovzhodno od naselja. Njegov južni del, od koder je videti Stari trg, se še vedno imenuje Ograde, le da je zdaj tu moderno naselje. Takrat so tam res bile ograde in ogradice, podobno slikovite kot tiste na Ulaki, ki ji je tu tako razločno videti. Na Ogradah je v šestdesetih letih najprej nastalo odlagališče vsega, kar je bilo odveč in se je začelo kopičiti ljudem in tovarnam – bogato založeno smetišče skratka. Ko pa je nekdo ugotovil, da je tu najlepša južna lega nad dolino s krasnim pogledom na Snežnik, da pa zemlja ni vredna nič, se je v sedemdesetih letih začelo organizirano pozidavanje.

Prej pa je bilo – ne le po in pod Malim vrhkom, ampak okoli in okoli doline – na desetine in stotine ograd. Ko je namreč bajeslovni sedmeroglavi zmaj, potem ko mu je ostala le še ena glava, izpolnil obljubo, da bo poravnal kamnite griče, ki so stali na mestu sedanje Loške doline, je bil precej površen, veliko kamenja je še ostalo za njim … Pa saj mu ni zamere: šest glav je izgubil in najbrž tudi veliko moči, a je le napravil rodovitno polje, ki so ga naseljenci takoj začeli obdelovati …

Ker pa je bilo zemlje malo, so ljudje skrbno očistili tudi tisto pod kamnitimi hribi, ki jih je nakopičil zmaj. Kjer je bilo le mogoče, so kamenje pobrali in ga zložili na robove zemljišč v ograje, ki so zamejevale vsako parcelo in jo branile pred nepoklicanimi obiskovalci ter omogočale košnjo ali obdelovanje …

V šoli smo se s polno glavo melanholije učili o skromnih, a rodovitnih globokih kraških vrtačah z rdečo prstjo na dnu, ki smo jih videvali, ko smo se z vlakom peljali k morju skozi Divačo in tam okoli, te naše domače ograde, ki so bile enako značilna krajinska posebnost kot one na golem Krasu, pa so nam bile deveta briga. Nihče jih ni ponosno občudoval, še sitno nam je bilo, ko je bilo treba iti tja enkrat, največ dvakrat na leto pograbit voziček ščetinastega sena in ga pripeljati domov ali obdelati zaplato zemlje, kjer je rasel spomladanski “présad” – sadike zelja in kolerabe, morda malo prosa ali ajde, pa seveda krompir ali kaj drugega, odvisno od lege in debeline zemlje. Edino Marička Žnidaršič je notranjskim ogradam, gmajnam in brinju v svojih pesmih namenila dostojno mesto, ki jim gre.

Ograde, ki jih je tukaj videti na pobočju Ulake, so bile vse po vrsti košenine, morda je bila le redko katera, skrita v zatišju, kdaj obsajena. V kamnitih mejah so se zasejale leske in drugo grmovje, med njimi pa so kakor še zdaj od nekdaj rasle nežne lipe, ki so jih bili gospodarji veseli, saj so njihovi mladi poganjki v sili služili za živinsko krmo. Veje so ob določenem času posekali in posušili ter shranili za krmo. Imenovali so jih “vejniki”. To lepo opisuje Matevž Hace v enem od svojih del, mislim da v Kroniki stare Streharjeve družine. Velika večina od stoterih ograd ob vznožju hribov okoli Loške doline je zdaj čez in čez preraslih z gozdom, le nekaj teh na Ulaki še kljubuje, prav kakor za spomin na trud prednikov in opomin k ponižnosti in spoštovanju zemlje …

Če je bilo grmovje okoli ogradic dovolj gosto in visoko, da je bilo neprehodno, je vhod vanjo zapirala le preprosta lesa, ki je preprečevala srnjadi in jelenom, mogoče tudi zajcem, da bi popasli posevke. Drugače so ograde ponekod zaščitili še z vejevjem, ki so ga morali prinesti tja iz najbližje primerne gošče, saj samega kamenja za dovolj visoko ograjo ni bilo mogoče zlahka nabrati.

Kako je Stari trg tukaj še majhen! Največja stavba je cerkev, poleg nje župnišče, spodaj desno izstopa telovadnica TVD Partizan, na pobočju pa se proti skupini smrek stezajo Mandrge, koder sem še leto poprej vsak dan hodila v šolo iz Podcerkve, letos – 1959 – pa ne več … Kako se mi je tožilo po teh ogradah, čeprav sem jih še vedno videvala vsak dan, le malo bolj od daleč … Nisem pa več srečevala Berglezove mame, ki je na povodcu pasla belo kozo v teh grmovnatih mejah, saj je bila prosta paša koz menda prepovedana ali vsaj nezaželena, češ da uničujejo drevje. Tudi nisem več videvala “tete” Nežke Kodrcove iz majcene hiške najvišje na pobočju Mandrg, ki me je nekoč tako lepo pohvalila s svojim visoko zvenečim glasom, ko sem jo pozdravila vnaprej, kot so me bili mukoma naučili doma …

Njive za vrtovi na sliki so preorane ali zasejane z deteljo, na eni še čakajo gomile gnoja, da jih bodo raztrosili in zemljo zorali, kar potrjuje, da je slika res nastala spomladi, kot navaja napis na zadnji strani slike … Orali bodo z živinsko vprego in morda še lesenim okovanim ali najverjetneje v celoti železnim plugom, trajalo bo vse dopoldne ali še več in orač bo dobil močno malico – špeh in kruh ali koruzne žgance z ocvrtim jajcem na vrhu in mlečno kavo … Ampak kako bo zadišala sveže preorana zemlja!

Ulaka s spomenikom NOB, skupino smrek, od koder smo se pozimi ob športnih dnevih sankali, spodaj ljudska šola, ki tu še nima nove strehe in oken – obnovili so jo tisto jesen – pred njo Mercinova hiša, levo od nje pa Kolajeva … Mimo Mercinove hiše vodi pot pod Malim vrhkom iz Loža v Stari trg, le malo več kot kolovoz je. Za njo, mimo ljudske šole pa gre občinska cesta, solidno makadamska, po kateri dvakrat na dan pripelje avtobus. Tudi struga Brežička tukaj še ni regulirana, to so naredili menda leta 1961, zato se ta meni nič tebi nič dvakrat na leto razlije po travnikih in tudi čez cesto, če se mu zazdi. Pri Kolajevi hiši pa je vedno dovolj globok, da tja Starotržani z Mandrg gonijo napajat živino. Skoraj od spomenika pa dol do ceste zdaj že desetletja sega urejeno smučišče z vlečnico, o kakršnem se ni v našem času niti sanjalo nikomur, a veselja, navdušenja, vrišča in smeha, tudi kakšne buške in polomljene okončine ni bilo tedaj nič manj. Če ne celo več. Uro dolgo so smučarji štamfali proti vrhu, da so se lahko enkrat zapeljali navzdol do ceste. Med smučarji in sankači je na tem pobočju divjala prava vojna, saj so sankači hote ali ne, vede ali ne, neprestano kvarili težko prigarane smukaške proge.

Ulaka mrgoli od zgodovine: izkopanine japodske naselbine, domnevno mesta Terpo iz časov Keltov in Ilirov oziroma železne dobe, so menda še v avstro-ogrskem času končale v muenchenskem muzeju. Rimljani so jo dokazano poseljevali do konca 4. st. skupaj s precej veliko poznorimsko vojaško utrdbo na bližnjem Nadleškem hribu, ki se Ulake drži tako rekoč za roko. V srednjem veku Ulaka slovi po cerkvi sv. Petra, ki pa jo po jožefinskih reformah v 18. st. podro, ker nima svojega premoženja, iz nje sta ostala le oltar in zvon, ki je zdaj v cerkvi sv. Martina v Podcerkvi. Srhljivo skrivnostno jamo Nuco na Ulaki megleno poznam le iz namigov in pripovedi, menda so v njej shranjevali poljske pridelke, a tam nisem bila nikoli, še blizu ne.

V drugi svetovni vojni je Ulaka zelo krvava: Italijani so na njej pobili  petnajst Vrhničanov in kdo ve koliko še drugih, pa štiri žrtve tik ob poti v Podcerkev, ob njenem vznožju v Duli pa dvanajst Pudobcev, Podcerkev na njenem zahodnem pobočju doživi krvavo Silvestrovo 1944 in požige, internacije, na vzhodnem pobočju na Mandrgah pa nekaj časa leta 1944 deluje Civilna partizanska bolnica … Ni čudno, da je prav na Ulaki postavljen spomenik stotinam žrtev fašizma v Loški dolini.

* * *
Vinko Šumrada Radoš je leta 1982 v dveh povezanih člankih ob 40-letnici italijanske ofenzive popisal dogodke in imena sodelavcev in podpornikov Osvobodilne fronte, ki so umrli pod streli italijanskega okupatorja. Iz njegovih dveh prispevkov razberemo, da je bilo samo na Ulaki med 1. In 25. avgustom 1942 ustreljenih 59 terenskih aktivistov OF, izvoljenih članov Krajevnih ljudskih odborov, partizanskih borcev in nekaterih drugih prebivalcev Loške doline, kar pa je le del žrtev iz Loške doline, ki jih je terjala ta ofenziva. Morišča so bila poleg Ulake in Vražjega vrtca še pod Križno goro, nad Danami, nad Podcerkvijo, v Jermendolu, nad in v Podgori, v Grajšovki, v Starem trgu, pri Brežičku med Ložem in Starim trgom, pri Mrzli jami, v Ogenci, v Gotenicah, Logatcu in Žerovnici, pri transformatorju ob cesti Pudob – Kozarišče, na polju med Viševkom in Koča vasjo,v Bajerju, Markovcu in ob cesti nad Vrhom. Od 28. julija 1942 do 25. avgusta je bilo v teh krajih pobitih 167 prebivalcev Loške doline in Babnega Polja, od tega 11 žena.

Slovarček:

  • štamfati: tlačiti

Viri:

  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Ljubljana, Družina, 2004
  • Notranjski listi I, 1976
  •  Vinko Šumrada – Radoš: Ob štiridesetletnici pokola v Loški dolini; Dogodki iz revolucionarne preteklosti,Glasilo Kovinoplastike, leto 1982

Kraj: Stari trg z Ulako
Datum: april 1959
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 24. 7. 2018
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: