1950 Lož – Žganje apna

Takih apnenic je bilo v petdesetih letih 20. stoletja po Loški dolini več. Ta je stala nekje na pobočju Križnega vrha. Proces žganja je končan. Nekaj apna so že odpeljali, ostanek pa je pokrit z napuščem, da ga ne bi zmočil dež. Lepo se vidijo dolge rante, ki obkrožajo apnenico in so bile pred žganjem prepletene z vejami. Fotograf ni v objektiv ujel samo apnenice, ki je bila najbrž glavni motiv, ampak tudi del Loža, Loški grad, del Malega vrhka, Podgrajsko domačijo, ki je stala na mestu današnje Kovinoplastike Lož. Apnenice so bile tudi pod Križno goro, na Nadleški gmajni, v gozdu nad Ogradami, nad Babno Polico in najbrž še kje. Dopolnite me, če veste.

V drugi polovici štiridesetih in v petdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Novem in Starem Kotu na veliko gradilo – bila je obnova vasi po totalnem uničenju 29. 7. 1942. Iz internacije so se domov vrnile večinoma le mlajše družine, ker so starejši in majhni otroci pomrli zaradi lakote in nevzdržnih življenjskih razmer. Povratniki so si poiskali začasno bivališče v Dragarski dolini pri sorodnikih ali pa v zapuščenih kočevarskih hišah. Od tam so hodili po bližnjicah čistit pogorišča in obnavljat svoje domove. Ni bilo ne gradbenega materiala ne denarja, tudi zidarje so težko dobili. Zidarji, večinoma priučeni, so prišli s Primorske in Hrvaškega Primorja. Za gradnjo je bilo dovolj le kamenja in lesa, apno in cement pa je bilo težko dobiti. Odločili so se, da bodo apno žgali sami. V gozdu nad Šmerinovo hišo, točno kje se ne spomnim, so Binklarji postavili veliko apnenico.

Stara sem bila okrog pet let, ko sem z mamo nesla atu hrano k apnenici. Domov je prišel le vsak drugi dan, ker so se vaščani pri delu menjavali. Da je žganje apna uspelo, so nakladali v kurišče pod kamenjem noč in dan pet do osem dni, odvisno od velikosti apnenice. Meni se je zdela veličastna – ogromna. Ata mi je povedal, da so v okolici pobrali ves kamen in ga na tragah znosili na kup. Večje skale so razbijali z macolami, da so jih lažje dvignili. Kako je zgledala, ne vem več, govorili pa so, da so apno žgali na podoben način kot v Beli Krajini. Najbolj me je prevzelo ogromno, pogoltno, razbeljeno kurišče, kamor so metali suha metrska drva. Ob pogledu nanj sem se najprej spomnila na pekel, ker so me strašili, da bom šla v pekel, če ne bom pridna. Strašljivi so bili tudi ognjeni zublji, ki so silili na plan iz lukenj ob strani po vsej kapi.

Ko je bil proces žganja gotov, so kapo odstranili in pokazalo se je snežno belo kamenje – žgano apno. Vaščani so ga odpeljali domov, kolikor so ga rabili, ostalo pa so prodali. Ata je doma skopal dve jami in jih obložil s starimi deskami, da se apno ni takoj pomešalo z zemljo. Domov ga je pripeljal s tajsljem. Na njem je bila velika kvadratna truga zbita iz dil. Spodaj je imela dva moralčka, da se je lepo usedla med lege in se ni mogla premikati. Na trugi se je ena stranica dvignila, da smo lažje razlagali in speljali apno v za to pripravljeni jami – apnici. Ko sta bili apnici polni, smo žgano (živo) apno polivali z vodo in z gašenjem je nastalo gašeno apno – pripravljeno za rabo. V trugi smo vozili tudi kamenje, pesek, krompir, kolerabo, peso … Apno smo uporabljali za gradnjo, z njim smo belili sadno drevje, razkuževali hleve in svinjske štalce in belili stanovanje.

S tem apnom smo belili še v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let. Kako smo pripravili belež? Ker naša apnica ni bila nikoli pokrita, smo z apna najprej očistili listje in grobe smeti, nato pa še opraskali z motiko umazanijo, da se je pokazalo lepo belo apno – podobno gostemu kislemu mleku. Dali smo ga v posodo in zalili z vodo. Tako je stalo približno dva dni, vmes smo ga večkrat premešali, da so se grudice razpustile. Pred beljenjem smo ga še precedili in dodali vode, če je bilo pregosto. Pri nas je belila mama, kasneje smo ji pomagali tudi otroci. Morali pa smo biti previdni, ker nam je včasih razžrlo roke do krvi. Pri čiščenju pa je bila vpeta vsa družina. Pa še to! Pri apnicah se nismo smeli nikoli igrati, da se ne bi zgodila nesreča.

Prezidanci so žgali apno na Delcah (Deucah). Ržincov Franjo, mlajši, je opisal, kako je nastala uaplinca pod rokami njegovega očeta in sodelavcev. Dva meseca pred žganjem so napravili dovolj metrskih drv, nato so skopali okrog 20 do 30 cm globoko okroglo jamo. V tej jami so potem naredili fršolngo za kurišče (velb). Zdaj pa se je začelo suho zidanje (polaganje kamenja ob fršolongi brez malte). Okrog velba za kurišče so suho zidali približno 70 cm visoko. Od kurišča do vrha uaplince so pustili okroglo odprtino, ki je služila za dimnik. Kamenje so zasuli z zemljo cca. 20 cm debelo plastjo, da kamenja ni bilo videti. Preden so zakurili, so odstranili leseno fršolngo, ker bi drugače kurišče razneslo. Pri kurjenju so se ekipe menjavale, ker so v kurišče nakladali drva noč in dan. Ko je bil po določenih dneh proces končan, so zemljo odstranili in žgano apno ponudili odjemalcem.

Apno so žgali po vseh pokrajinah v Sloveniji, če je bilo le kamenja in drv dovolj. Bilo je težaško delo, vendar je prisluženi denar marsikateri kmetiji omogočal napredek. V apnenicah pridobljeno apno pa je zaradi posebne kakovosti tudi danes zelo cenjeno.

Oplinčarji so prišli v Loško dolino iz Kastava (mestece med Reko in Opatijo). Kastavčani pa niso pri nas samo žgali apna, ampak so tudi zidali in klesali kamen za spomenik na Ulaki. Klesali so v Markovcu in klesane bloke vozili s konji na Ulako. Pravijo, da so bili tako veliki in težki, da so vpregli dva para konj, da so lahko speljali. Prav pod Ulako je dal leta 1919 narediti veliko apnenico magnat Karel Kovač, na pogled je bila taka kot tista pod Križnim vrhom. Oplinčar na sliki je neprepoznan.

Pridobivanje apna je bilo težaško delo. Ta oplinčar – Kastavčan (neprepoznan) naklada žgano apno v trage. Podobno leseno posodo le s krajšimi ročaji so zidarji uporabljali za malto (maltarka). Nekaj teh delavcev je ostalo v naših in okoliških krajih. Tu so se poročili in si ustvarili družino.

Pred nami je center starega dela Loža. Zadaj se lepo vidita cerkev sv. Petra in Pavla ter farovž, kjer so stanovali ljudje še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zadnja stanovalka je bila ga. Milena Rok (suha, drobna, zgovorna, delovna ženica). Ko je bil zgrajen upokojenski blok v Starem trgu, se je preselila v novo stanovanje. Leta 2018 so farovž podrli, ker je bil zaradi dotrajanosti nevaren za okolico.

Slovarček:

• ranta: drog
• tajselj: nekdaj težek voz s širokimi platišči
• dila: debela deska
• svinjske štalce: svinjaki
• uaplinca: apnenica
• lega: tram, na katerem kaj sloni, leži
• moral: žagan les s kvadratnim prerezom
• velb: obok
• truga: zgoraj odprta, zaboju podobna priprava na kmečkem vozu za prevoz drobnega sipkega materiala
• trage: nosilnica za gradbeni material
• fršolnga: gradbeni opaž
• fršolati: pripraviti gradbeni opaž
• farovž: župnišče
• oplinčar: kdor dela pri apnenici
• maltarka: posoda za malto
• magnat: zelo bogat in vpliven človek

Viri:

• ustni vir: Ivan Ožbolt, Milka Jenc, Janez Kraševec
• pisni vir: Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem

Kraj: Lož
Datum: neznan (petdeseta leta 20. stol.)
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 24. 7. 2018
Oblika: fotografija