Skip to content

1908 Unec – Lovro in Matilda Šebenikar

21. 05. 2019

Dopisnica s panoramo Unca in v izrezu s stavbami ob cesti proti Postojni, ki gre v ozadju skozi kolono Šebenikarjeve hiše, kjer je bila nekoč mitnica, je bila z Unca poslana 21. julija 1908. Ob robu je napis V Klein fot. Cerknica.

Lovrenc Šebenikar (*1. 8. 1836 Zabreznica pri Žirovnici na Gorenjskem, +6. 1. 1915 Unec) in Matilda Tomšič (*13. 3.1847 Trebnje na Dolenjskem, +12. 9.1933 Unec) sta se poročila 17. 11. 1875. Naslednje leto, 7. 9. 1876, se jima je rodil sin edinec Adolf, ki je pri 7 letih (1. 8. 1883) umrl. Premožna in razgledana družina Lovra in Matilde Šebenikar, ki je tako ostala brez potomca, je premoženje podarila nečaku Rudolfu Maistru.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Šebenikarjeva sta se po poroki preselila na Rakek in tu zgradila hišo, ki sta jo leta 1903 prodala Domicelju, ki je prišel na Rakek iz Zagorja pri Pivki. Potem sta kupila hišo in posestvo na Uncu. To je bila znamenita hiša s kolono, tu je bila nekdaj mitnica, kjer so nadzorovali prevoz lesa iz gosposkih gozdov proti Trstu in Reki. Po Franciscejskem katastru (1823) je bil lastnik hiše, ki je nosila številko Unec 7, Johann Sicherl. Enonadstropna zidana stavba z 245 kvadratnih klafter površine (881 m2) je imela dve dvorišči, k hiši je sodilo še 10 zemljiških parcel v k. o. Unec. V reambulančnem franciscejskem katastru iz leta 1873 pa so kot lastniki vpisani Svet, Skvarše, Lorenc in Haüsler.

Veliko pomembnih dogodkov je vezanih na to hišo.

Ko se je na Uncu pričela “za silo šola“, ki je trajala kaki dve leti, najprvo bila je pri “Štacnarji” potem pa v hiši pod “kolono” imenovani do leta 1857, beremo v šolski kroniki.

Hiša je v veliki meri povezana z generalom Rudolfom Maistrom. Franja Tomšič poročena s Francem Maistrom, mati Rudolfa Maistra, je bila sestra Matilde Šebenikar. Lovro Šebenikar je po smrti Franca Maistra (1887) postal oskrbnik njegovih mladoletnih otrok Ernesta in Rudolfa. Po smrti moža se je na Unec k sestri Matildi preselila tudi Franja Maister in tu leta 1922 tudi umrla. Pri Lovru Šebenikarju, poštarju na Rakeku, je bil nekaj časa zaposlen tudi Ernest Maister, ki je pozneje postal železniški uradnik. Pri šolanju Rudolfa Maistra sta finančno pomagala teta Matilda in njen soprog Lovro Šebenikar. Nazadnje sta Šebenikarjeva, ki sta bila brez potomcev, prepustila Maistrom hišo in posestvo.

Matilda Šebenikar (Desimira) je bila pesnica in pisateljica, narodno zavedna, podpornica številnim narodnim dejavnostim med drugim tudi slovenskim študentom na Dunaju. Posebej aktivna je bila v Družbi sv. Cirila in Metoda. Gotovo je Rudolf Maister pri teti, kamor se je redno vračal ob poletnih počitnicah, dobil tudi nekaj navdiha za svoje pesnjenje in zbiranje slovenskega pisnega narodnega blaga. Maister je bil že od mladosti velik bibliofil in zbiralec starih, predvsem slovenskih tiskov.

Poglejmo si pesem Praprot, ki jo je Desimira (Matilda Šebenikar) objavila v reviji Slovenka 1898, št. 17:

Praprot

Zelena praprot je li res,

Da v dan, ko ljudstvo neti kres,

Peresa tvoja govore.

Kar misli ljubljeno srce?

 

»Odtrgaj mi vršičke tri.

Ko v noči svetel kres gori;

Če vprašaš, kar od njih želiš.

Odgovor istinit dobiš!«

 

Od praproti sem liste tri

Odtrgala o polnoči.

Prosila jih, naj mi reko,

Če ljubi zvest ostal mi bo.

In listi zašumeli so,

Tako-le mi veleli so:

»Tvoj ljubljenec bo vzel slovo

V tujini te pozabil bo…«

 

»Oj praprot, grda praprot ti.

Zavist iz tebe govori…  

Objeden vsaki list je tvoj,

Zatorej lažeš mi nocoj — «

Po upokojitvi je Rudolf Maister običajno vsako poletje preživel na Uncu, in tu 26. julija 1934 tudi umrl. Takole je nadučitelj unške šole, precej skopo zabeležil Maistrov odhod v šolski kroniki:

Dne 26. julija je na Uncu umrl od kapi zadet divizijski general g. Rudolf Maister. Vest o njegovi smrti je po Jugoslaviji pretresla vse, ki vedo, kak pomen ima pokojnik v zgodovini naše jugoslovanske domovine. Truplo pokojnega generala je bilo prepeljano v Maribor, kjer je bilo pokopano na stroške mesta.

Ivan Puntar Štacnar pa je v svojem dnevniku dogodek opisal bolj slikovito, pa tudi malo s strankarskim pridihom:

26. julij: Umrl ob 2 uri pri Sebenikarju zadet od kapi gos. general Majster.

27. julij: Popoldne ob 2 uri odpeljali mrtvega generala Majstra z avtomobilom v Maribor, bil je zelo slovesen trenutek, zastopane so bile vse organizacije in vse oblasti, godba je igrala, nesli so ga gasilci v cerkev ter po blagoslovu ga naložili skonc Tomaževih šlaritk na avto, godba je igrala žalostinke, pevci so zapeli Oj Doberdob. Bil je sprevod odličnikov kar Unec še ni videl in dočakal. O mrtvem Majstru so govorili pred hišo cirkniški zdravnik Pušenjak (strasten zagrizenec), pri poslovitvi pa župan Tavčar za občino. Za bojevnike pa delegat Matičič iz Ljubljane, ganljivi prizori. Pokojni general Majster je bil Slovenec, poštena, dobra, odkrita ljubezniva duša, popolnoma preprost, ki je kmeta in delavnega človeka rad imel. Jaz sem bil prijatelj žnjim in sva razgovarjala o kmetijstvu za katerega se je on zelo zanimal. Pustil je dva sina.

Pokojni general Majster je hodil vsako leto na Unec k Sebenikarjevim sorodnikom na letovišče, to posestvo je tudi podedoval l. 1933 po umrli gospej Sebenikar.

Še to povejmo, Štacnar je bil oskrbnik Maistrovega posestva.

Na unškem pokopališču so našli svoj zadnji dom Lovro Šebenikar (1836 – 1915), Matilda Šebenikar (1847 – 1933), njun sin Adolf Šebenikar (1876 – 1883), mati Rudolfa Maistra in sestra Matilde Šebenikar Franja Maister (1834 – 1922), sestra Matilde Šebenikar Jožefa Tomšič (1841 – 1912).

Pogled na Unec v začetku dvajsetega stoletja. Na levi je vidna mogočna Šebenikarjeva hiša.
Zanimiva je tudi pot dopisnice. Z Unca je odpotovala 21. julija 1908 v Salzburg; poslal pa jo je takratni stanovalec v Šebenikarjevi hiši, saj je označil okno nad kolono, kjer je takrat stanoval in zapisal Meine Wohnung.
Še bolj zanimiv pa je naslovnik, poročnik vitez Sziga Schilhawsky iz Salzburga. Sigismund (Sziga) Schilhavsky (*7. 4. 1881 Budimpešta + 11. 8. 1957 Salzburg) se je rodil v Budimpešti, kjer je njegov sudetski oče služil kot podpolkovnik v pehotnem polku. Sigismund je leta 1901 končal šolanje na Terezijanski vojaški akademiji, bil kot poročnik nastavljen v 4. tirolskem polku kraljevih lovcev.

Že 1912 leta je bil premeščen v generalštab in že leta 1917 dobi čin podpolkovnika, 1923 polkovnika in 1926 generala. Bojeval se je tudi na soški fronti. Po končani prvi svetovni vojni je med letoma 1929 – 1930 komandant štajerske brigade, 1931 – 1932 poveljnik brigade Dunaja, 1932 – 1938 vojaški inšpektor. Po priključitvi Avstrije tretjemu rajhu so ga prisilno upokojili.

Slovarček:

  • klaftra: seženj, stara merska enota pred uvedbo metričnega sistema leta 1872

Viri:

  • Kronika šole Unec
  • Ivan Puntar Štacnar, 2009. Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943
  • Franciscejski kataster ARS

Kraj: Unec
Datum: 1908
Avtor: V. Klein
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 4. 4. 2019
Oblika: razglednica

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: