Skip to content

1950 Novi Kot – Harmonikar in čevljar Pužetov Janez

22. 05. 2019

Ivan Ješelnik – Pužetov Janez, prvorojenec gospodarja Jakoba Ješelnika iz Novega Kota 29, po domače iz Binkla.

V Pužetovi družini v Novem Kotu se je leta 1898 rodil kot prvorojenec, Ivan. Po vseh naravnih zakonih bi moral biti pretendent za kmetijo, vendar ni bilo tako. Po pripovedovanju se je kot dojenček zmuznil pestrni z rok, padel je na tla, in kot trajna posledica tega padca je nastala poškodba na prsnem košu in ramenskem rebru, ki na začetku ni bila vidna. Kasneje z odraščanjem pa se je razrasla grba in ostale so nekoliko pohabljene prsi, kar je pomenilo, da je bil pohabljen oz. invalid.

Kmetijo je kasneje prevzel moj oče kot najmlajši v družini. Rodil se je en mesec po smrti svojega očeta, ki je tik pred smrtjo sestavil oporoko, v kateri je kot dediča določil, da v kolikor se rodi fantek, je kmetija njegova, sicer jo dobi najstarejša hčerka Franca. Janez je bil nadpovprečno bister deček in je že zgodaj začel opravljati poklic čevljarja, kot samouk. Kasneje v fantovskih letih je V Čabru opravil izpit za čevljarja, kar je bil pogoj, da je lahko odprl obrt in kasneje tudi mojstrski izpit.

Bil je silno radoveden fant, dovzeten za novotarije, za družbena in politična dogajanja. Kot čevljar ni bil le navadni popravljalec čevljev, temveč tudi izvrsten modni oblikovalec. Izdeloval je vse vrste čevljev od otroških, ženskih sandalov, salonarjev, do škornjev in težkih gojzarjev. Da je bil na tekočem z modo, si je ob priliki nabave materiala v Ljubljani, ogledoval izložbe modnih čevljarstev ter si preskrbel najnovejše izdaje revij, ki so zadevale obutev.

Na začetku, oziroma kar nekaj časa je imel delavnico v domači hiši pri Pužetu. Ko pa se je moj ata poročil, si je v bližini, kjer je stala stara Bandova hišica, ki je sicer spadala k Pužetovi kmetiji, zgradil majhno hišo, kjer je imel delavnico in bivališče. Tam je nastal kmalu pravi vaški informativni center. Ker je bil naročen na redni časopis, je bil seznanjen z dogodki, pa tudi drugače je bil precej načitan. Glede na to, da je imel obilo dela in prometa je imel zaposlene tudi vajence. Še dandanes so znale ženske v šali povedati, kašno veselje za te fantičke je bilo, ko si je prišlo kakšno dekle naročit čevlje. Vajenci so imeli prvič možnost otipat ženski gleženj in cela procedura merjenja je kar trajala. Po takem dogodku so bili fantje kar lepo motivirani.

Ob nedeljah se je običajno pražnje opravil, po kosilu si je oprtal harmoniko in se podal v bližnjo vasico Kozji Vrh, v gostilno pr Majzlu. Stric je bil namreč poleg čevljarja tudi izvrsten muzikant. Mladež je že prej vedela, da prihaja Janez redno ob nedeljah, zato je bila gostilna vedno polna fantov in deklet. Pa tudi stric je nemalokrat dajal za pijačo, še posebno ko je popil svojo dozo. To njegovo rajanje je navadno trajalo vse do ponedeljka zjutraj. Nato pa zopet resno na delo.

Vse bi bilo idilično, če ne bi prišlo tisto nesrečno poletje leta 1942, ko je italijanska soldateska v teh krajih sistematično uničevala domove in vasi, ko je zgorela sleherna stavba do zadnje pajštebe. Stric Janez je dolgo pred tem slutil možnost tega scenarija, zato je nagovoril mojega očeta, da sta v domači hiši zgradila v kleti skrivni bunker, kamor je zazidal skoraj kompletno delavnico. Šivalne in druge čevljarske stroje, mizico z orodjem, kopita, modele, usnje ipd. Ob uničenju Binkla je bil odgnan v taborišče Tervisio.

Po zlomu Italije se je Janez vrnil mimo požganine v sosednjo vas, na Lazec. Naselil se je v prazno kočevarskov hišo, kjer so kasneje pristali tudi moja mama, brat Lojze in sestra Milena, ko so se vrnili iz taborišča na Rabu. Ata pa je šel iz internacije v partizane. Stric Janez je takoj po vrnitvi odšel po spravljeno čevljarsko delavnico in pričel z delom, kolikor je pač imel materiala. Največ je delal za partizane, ki so mu tudi prinašali material. Zmeraj pa je bila pri hiši harmonika in tudi če je šel za več dni v štero, je bila harmonika z njim. Pravijo, da se je rad zadrževal po bližnjih vaseh, kjer je dekletom delal kratek čas.

Umrl je na Lazcu za posledicami pljučnice, star komaj 50 let.

V čevljarski delavnici. Na desni sedi Janez Ješelnik, levo je njegov pomočnik, imena ne vemo.
Bandova hišica, Novi Kot 30: “Spomin od Janeza Ješelnika, 1938”.

Slovarček:

  • pretendent: kandidat
  • rajanje: veseljačenje
  • soldateska: vojska, vojaštvo
  • pajšteba: sušilnica za sadje
  • požganina: požgana domačija
  • kočevarska hiša: hiša kjer so živeli nemški kočevarji (priseljenci iz Nemčije pred 600 leti),
  • štera: delo na naročnikovem domu

Prispevek je napisal Franc Ješelnik.

Kraj: Novi Kot
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Franc  Ješelnik
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. 22. 05. 2019 07:59

    Kot živ se zdi ta stric, tako dobro si napisala njegovo zgodbo! Hvala.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: