Skip to content

1972 Rakek – Vod teritorialne obrambe

22. 06. 2019

O rakovški teritorialni obrambi smo že pisali. Na sliki je vod le-te.

Leta 2015, ob obletnici ustanovitve Teritorialne obrambe, je predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo Ladislav Lipič dejal, da je imela Slovenija tri narodne vojske: Maistrovo, narodnoosvobodilno vojsko in teritorialno obrambo.

Leta 1991 smo se odcepili od Jugoslavije in 26. junija istega leta je na Trgu republike v Ljubljani potekala razglasitev slovenske samostojnosti. Takrat je Milan Kučan izrekel preroške besede: »Nikoli več ne bo tako, kot je bilo!« Ni vedel, kako prav ima. Takrat še ne. Naslednji dan je »izbio građanski rat«. Včasih smo se delali norca in je nekdo rekel: »Izbio građanski rat.«, drugi pa ga je zavrnil: »Šta me briga, ja sam iz sela.« Kdor razume, blagor mu. Kdor ne, se ujame v zanko izgubljenega s prevodom. V srbščini je beseda »građanski« večpomenska. Uporablja se tako za meščanski, mestni ali državljanski. Torej se je začela državljanska vojna, drugega pa to ne briga, ker je iz vasi.

Naslednji dan po razglasitvi samostojnosti se je zgodilo prav to. Zbudili smo se v vojno stanje, čeprav lahko rečemo, da smo jo še poceni odnesli v primerjavi z ostali nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Moj bratranec je bil civilist, zaposlen v kasarni v Ljubljani, na Parmovi. To je čez cesto in par metrov naprej od moje nekdanje službe. Nekega dne sta se pri nas pojavila teta in stric, ker bratranca ni bilo domov in da ga gresta iskat v Ljubljano. »Kam boš hodil«, sem rekla stricu. »Vse glavne ulice so zaprte s španskimi jezdeci, ti pa Ljubljane ne poznaš. Se boš še izgubil in bomo še tebe iskali. Bom šla jutri jaz pogledat.«

Takrat je bilo tudi v službi »čudno« stanje. Tam smo bili, delali nismo nič, ker ni bilo nikogar, saj so vsi čakali doma, kaj bo. Tekla sem do kasarne. Tam je na kapiji sedel en mlad vojak. Bilo ga je bolj strah kot mene. Poklical je šefa civilnih uslužbencev in prosila sem ga, naj poišče bratranca. Dolgo ga ni bilo nazaj. Ko se je le prikazal, je povedal, da bratranec spi, ker je bil celo noč dežuren in če hočem, ga bo zbudil. Nisem hotela, bom raje še enkrat prišla. Sporočila sem teti, da je živ. Po dvanajsti uri sem spet tekla tja, takrat so ga poklicali. In ko sem mi je približeval, ga nisem spoznala. Šele ko je prišel prav do ograje, sem videla, da je on in čeljust se mi je povesila. Jugoslovanski Rambo. Vojaška uniforma, za pasom bajonet, kakršen je tudi nekje doma še iz prve svetovne vojne, v rokah pa kalašnikov.

»Menda ja ne boš streljal name!«, sem mu rekla. Mislila sem pa na vse slovenske državljane.
»Ne bom, ne. Ob prvi priliki jo bom pobrisal.«

Vprašala sem ga, če kaj rabi in rekel je, da nimajo kruha. V trgovini ga tudi niso imeli, samo še ene krekerje in tistih sem nakupila, kolikor sem lahko nesla. Tudi s tem je bil zadovoljen. Dva dni za tem je prišel domov. Komaj. Komandant kasarne je bil en zagrizen Srb, ki ga ni hotel pustiti domov. Bratranec je navijal, da se mora iti preobleč, pa kakšne higienske pripomočke iskat, Srb pa trmast k osel. Popustil je šele, ko mu je bratranec obljubil in prisegel na vso žlahto deset rodov nazaj, da se bo zagotovo vrnil. In ker ni mona, se ni vrnil.

Prva vrsta, prvi z leve Volbenk Demšar.
Ostali se bodo prepoznali sami. Upam.
Takole mi je pa g. Demšar zapisal.

Viri:

Kraj: Rakek
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Volbenk Demšar
Skenirano: 17. 10. 2014
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. Anonimnež permalink
    22. 06. 2019 21:42

    Vojno stanje (“građanski rat”) se je začelo že 26.6.1991 ob 11.10 uri, ko so tanki iz pivške vojašnice, ki je spadala v 14. ali ljubljanski korpus, zapeljali na ceste z jasno nalogo zasesti mejne prehode na goriškem. Istega dne ob 13.15 uri so tudi iz vojašnice v Ilirski Bistrici, ki je spadala v 13. ali reški korpus, oklepniki v dveh kolonah krenili proti mejnim prehodom na koperskem območju. Že ob 12.00 uri se je sestalo razširjeno Predsedstvo R Slovenije in sprejelo dogovor, da o agresiji ne obveščajo širše javnosti, ker je tega dne najpomembnejša stvar, izvedba proslave v Ljubljani. Novinarji radia Koper-Capodistria so se neposredno vklučili v program Vala 202 in poročali o tankih, ki prodirajo proti zahodni meji. Zaradi poročanja jim je vodstvo RTVS zagrozilo z odpustom. Mednarodni mejni prehodi Krvavi potok, Lipica, Fernetiči…. pa so bili v poznem popoldnevu že zasedeni in blokirani s strani JLA. Torej se je “građanski rat” začel že 26.6.91 in ne 27.6.91 kot je to začela trditi uradna politika ob koncu “građanskega rata”. Na to temo je bil posnet dokumentarni film “Zamolčani dan”, ki pa je na žalost zaradi resnice, ki je nekateri (še) ne prenesejo, končal v “bunkerju”. Pa vendar se je našel nekdo in ga spravil na Youtube.(https://www.youtube.com/watch?v=OiEh206LWtM&t=41s). Silva Križman in drugi avtorji, Drago Božac in PO ZVVS Notranjska-Postojna in PO ZVVS Južna Primorska so izdali knjige, ki vsebujejo zgodovinske dokumente in postavljajo na laž politično odločitev o začetku “građanskega rata” v Sloveniji.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: