1972 Rakek – Teritorialci
Nekje na Rakeku po vaji teritorialne obrambe.
Z novo doktrino splošne ljudske obrambe so dobile republike priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju. Slovenija je vzela to doktrino najbolj zares, saj je v tem videla možnost ponovnega zametka slovenske vojske. Doktrina je bila takoj sprejeta in postala pravo ljudsko gibanje. Prva faza razvoja se je začela z ustanovitvijo Glavnega štaba za Slovenijo. To je trajalo do leta 1974. V tem času so bili formirani conski štabi TO in prostorske enote. Sprejet je bil prvi slovenski zakon o splošnem ljudskem odporu (leta 1971), ki je uzakonil teritorialne enote. Drugo razvojno obdobje je trajalo od 1974. do za začetka leta 1980. V tem času se je končal organizacijski proces občinskih štabov in notranja razdelitev prostora. Zastarelo orožje, pridobljeno od JLA, so začeli nadomeščati z modernejšim. Tretje razvojno obdobje je sledilo po letu 1980 in je trajalo do osamosvojitve. Njegova značilnost je bila nadgradnja TO predvsem na področju njene prostorske komponente.
Osnovno vojaško znanje so pripadniki TO pridobili v JLA in seveda ga je bilo potrebno ves čas ohranjati, saj sovražnik nikoli ne spi oziroma, kot pravijo Srbi: “Neprijatelj vreba sa svih strana”. Rezervni starešina je opravljal izpit pred komisijo, v kateri so bili predstavnik operativne vojske, upravnega organa za narodno obrambo in ZROP.
Kot obliko preverjanja usposobljenosti in izboljšanja pripravljenosti so izvajali različne vaje – mobilizacijsko-taktične in taktične, ki so jih izvajali samostojno ali pa v sodelovanju z JLA.
Sprva so pripadniki TO nosili običajne vojšake uniforme JLA. Kasneje je prišlo do nekaj razlik. Dokler niso imelo popolnoma svojih uniform.
- Volbenk Demšar – starešina,
- Danijel Gabrenja,
- Ludvik Mele.
- Alojz Marolt,
- Andrej Peternelj.
- Jože Ileršič,
- Jože Petrovčič.
Slovarček:
- TO: teritorialna obramba
- JLA: Jugoslovanska ljudska armada
- ZROP: Združenje rezervnih oficirjev in podoficirjev
Viri:
- Bolfenk, B. (2010). Teritorialna obramba kot oblika vojaške organizacije. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Kraj: Rakek
Datum: 1972
Avtor: neznan
Zbirka: Volbenk Demšar
Skenirano: 17. 10. 2014
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Pripadnikom teritorialne obrambe se je največkrat reklo kar rezervisti. Večinoma se je reklo “da gremo v rezervo” ali na “vaje”, bolj poredko, pa da gremo na vaje teritorialne obrambe, čeprav je to dejansko res bilo. Na skupnih vajah z JNA, se je razlika med redno vojsko in rezervo največkrat videla po zunanjem izgledu vojakov. Rezervisti so bili dostikrat neostiženi ali neobriti (po takratnih normativih JNA), prav tako niso imeli enotno oblečenih uniform in niso bili “jednoobrazni” kot so v jugovojski temu rekli. To vidimo tudi pri teritorialcih, oziroma rezervistih s slike iz prispevka. Znan Cerkničan je rekel, “ko dobim poziv za rezervo, ratam zaspan, žejen” in še ena beseda, ki pa ni prav primerna za objavo. Ampak, kar se pa znanja v vojskovanju tiče, tu pa ni bilo nikoli dileme. Rezervisti so imeli ogromno znanja ter izkušenj z vsemi vrstami orožja in vojaške taktike, kar je bilo videti tudi iz osamosvojitvene vojne.
Nekaj še o škornjih v katere so obuti Volbenk Demšar, Danijel Gabrenja in Jože Petrovčič. Gre za škornje imenovane “pešadinke”. To so bili škornji iz starejšega obdobja JNA, katere so v nadaljevanju zamenjali bolj znani vojaški škornji JNA, ki so se zavezovali z vezalkami in se na vrhu zapenjali z usnjenim prekrivalom, z dvema paščkoma. Pešadinke so bile višje, prav tako so se zavezovale z vezalkami, le usnjena paščka sta bila drugje, eden v predelu gležnja, drugi pa čisto na vrhu škornja. Tudi sam sem jih leta 1986 še nosil, ko sem bil že “đomba” saj sem jih preko vez dobil iz skladišča. Tudi, če niso bile več v operativni uporabi se jih je lahko nosilo. Dobre so bile pa predvsem zato, ker se je z njimi lahko gazilo v višji sneg. Sezuvalo in obuvalo si jih je kot škornje in ni bilo potrebo zavezovanje vazalk, saj so bile le te vedno zavezane. Poleti pa so bile bolj vroče, ampak to ni bilo nič v primerjavi s tem, da si je “vojnik” z njimi izkazoval status “đombe”
Pa še to. Vsi, ki smo služili vojaški rok v JNA smo bili enkrat “gušterji” ali mladi vojaki začetniki in enkrat “đombe” potem, ko smo bili stari vojaki in pred koncem vojaškega roka.
Volbenk kot “oficir” nosi krajšo puško (verjetno avtomatsko) kot ostali rezervisti, ki imajo repetirno puško Mauser 98 ali mogoče M 48. Na opasaču imajo obešene tudi bajonete ,ki so sestavni del teh pušk.
Vsekakor je res, da je posnetkov, povezanih z vojsko, relativno malo. Pri tem niso mišljeni profesionalni posnetki. Danes bi bilo najbrž precej drugače. Sicer pa je bilo v preteklosti “seznanjanje” z vojsko že v srednjih šolah pri predvojaški vzgoji, nato na fakultetah pri posebnem predmetu in praktičnem delu v okviru posebnih izobraževalnih centrih kot je bil ta na Blokah, nato redno služenje v JLA in nato v rezervi kot teritorialec ali pripadnik rezerve JLA. Pri tem je bilo na razpolago od najstarejšega, trofejnega orožja iz II. svetovne vojne, pa vse do najsodobnejšega. Pri tem pa je bilo najbolj pomembno druženje in družba. Vsega tega danes ni in tisti, ki so bili udeleženci, lahko naredijo svojo oceno. Slike pa so lep dokument časa in ljudi.