Skip to content

1972 Stari trg – Obnova Kulturnega doma

16. 08. 2019

Poteka obsežna obnova Kulturnega doma v Starem trgu, vendar ne vem, ali je to prva okoli leta 1965, ko so zasteklili prej odprti spodnji balkon in naredili notranje sanitarije ali druga v sedemdesetih; tretja gotovo ne. No, če pogledam še z druge strani: slika je bila v kupu gradiva za Glasilo Kovinoplastike, to pomeni, da sem jo dobila že v službi in je potemtakem slika najbrž nastala v sedemdesetih letih. Torej bi res lahko šlo za drugo obnovo … ali pa kakšno vmesno, za katero niti ne vem, kajti za svoj kulturni hram smo v Loški dolini vedno spodobno skrbeli – in naj bo še naprej tako.

Malo sem o podrobnostih teh obnov povpraševala naokoli, pa stvar nekako ne deluje “bez Muje”, kar pomeni, da bi morala “na teren” in tudi med papirje, to pa trenutno ni zlahka izvedljivo. Za zdaj se bo treba zadovoljiti s pomešanimi drobci spomina in ugibanji. Izvedela pa sem, da je bila tretja – zadnja – prenova Kulturnega doma kmalu po osamosvojitvi Slovenije v času županovanja Jerneja Zabukovca. Takrat so obnovili streho in fasado ter – ne vem zanesljivo – zamenjali okna, ki jih je mogoče darovala ali pa vsaj ugodno prodala Kovinoplastika iz svoje proizvodnje na Blokah.

Tukaj pa, se pravi v sedemdesetih letih, se na desni še vidijo zidarski odri. Mogoče so postavljeni zaradi zasteklitve balkona in sanacije visokih polkrožno oblikovanih oken ali zaradi fasade. Obnovljena je bila tudi notranjost – sanitarije in spodnji, tako imenovani klubski prostori … Ti so bili deloma dekorirani s stropom v maniri tedaj še novega in zelo avantgardnega Maximarketa, odprtega leta 1968 ali 1969… Tam in potem tudi pri nas so s stropa v vrstah viseli ivernati temnordeči oblaki in učinkovali od sile svetovljansko … V dvorani so bili tedaj nameščeni novi udobni stoli v (rdečem?) skaju, ki služijo še danes, stene pa obložene z obdelano iverko … Pred tem so bili v rabi lahki oštevilčeni leseni stoli, ki so po vsakem dogodku v dvorani ležali razmetani vsevprek. Oder je dobil nove zavese. Obnovljene in razširjene so bile garderobe v prostorih nad bližnjo trgovino, kjer so bila do tedaj stanovanja, namesto prejšnjih zelenih peči na drva pa je povsod grela centralna kurjava … Material za obnovo naj bi plačala Kovinoplastika (tudi takrat!), prostovoljno pa so delali igralci Amaterskega gledališča Stari trg in mogoče so sodelovali tudi drugi loškodolinski kulturniki … Eden od gonilnih akterjev, vsaj idejni – tako so govorili – je bil Jože Stanič, ki se je priselil v Loško dolino s Kala nad Kanalom nekje okoli leta 1960 in se aktivno vključil predvsem v gledališko dejavnost. Verjetno pa je bilo ob njem še veliko drugih mož z vizijo, voljo in vplivom – Lojze Tomec, Miloš Benčina, Tone Šepec … samo ugibam.

Spodnji balkon je bil do prve obnove odprt, zgornji, od koder se je prišlo na balkon v dvorani, “rezerviran” za zaljubljence in v kinooperaterjevo kabino, pa že zastekljen kot na sliki. Kdaj je bil narejen nadstrešek, ki pokriva zadnje stopnice in povezuje obe sosednji stavbi, spet ne vem. Skrbniki stavbe, zadolženi za vzdrževanje, red in snago so bili dolga leta Stane in Marija Mlakar ter za njima do danes Ivan in Pavla Zabukovec, mogoče še kdo. Sploh upam, da bo kdo dopolnil in popravil kronologijo vseh teh del in izboljšav na Kulturnem domu v Starem trgu, saj to, kar sem napisala, ni ravno zanesljivo.

V veži je desno od vhoda v času s slike stala lična lesena kabina za prodajo vstopnic, v tako imenovanih klubskih prostorih pa se je dogajalo marsikaj: sestanki, predavanja, razstave, šahovska tekmovanja, druženja … Tudi krojaški tečaj v organizaciji Delavske univerze, ki sem se ga udeležila. Mojstrica iz prestolnice je bila sorodnica popularnega pevca, ki je tudi njemu šivala oblačila za nastope – tako se je pohvalila, nas pa med pomerjanjem oblačilnih umotvorov, ki smo jih ustvarjale, mimogrede okrcala, kako zanikrne modrce nosimo in si z njimi kvarimo videz. Modrc namreč – tisti, ki z modrostjo nima nič opraviti – je bistven za videz ženske. Če se ne prilega dobro, pokvari še tako lepo postavo! Če slučajno niste vedele …

Imam pa še druge spomine na to stavbo.

Tu sem bila prvič v kinu. Pri vsaki predstavi so najprej predvajali tednik – nič hudega, če je bil star nekaj let – in v enem od njih pokazali miličnike na motorjih, ki so peljali proti gledalcu. Imela sem kake tri ali štiri leta in mislila sem, da bo motor zapeljal med nas – kako sem tulila od strahu!! “Mator-de, mator-de!” sem kričala še nekaj časa po tem in pridrvela na varno v hišo, če sem le zaslišala kje kakšno brenčanje, ki je bilo tiste čase na vasi še prav redko.

Podobno je bilo v Vrhniki, kamor je pred vojno v gostilno h Komidarju prihajal potujoči kino, ki je predvajal film o Tarzanu – najbrž tistega, kjer je igral Johnny Weismueller … Gledalci so vsevprek vreščali v strahu, da bo opica, ki se je zibala na lijanah, skočila mednje … Gibljive slike res niso kar tako … Prihajal je tudi trgovski potnik, ki je sredi Vrhnike nasproti trgovine pri Palčiču postavil gramofon, s katerega se je razlegala glasba in reklama: “Pere on – pralni prašek Radion!”ali nekaj podobnega. Seveda je vsa vas drla skupaj … Jaz pa sem mislila, da je Radion prišel na svetlo šele v šestdesetih letih, prej pa da je obstajal le mariborski Zlatorog v svetlo modrih škatlah in v kombinaciji z njim terpentinovo milo. Kakšen napredek je bil to, da ni bilo treba več prati s pepeliko!

Amatersko gledališče je bilo v Starem trgu dejavno še daleč izpred vojne in tudi jaz sem tam kot gledalka doživela prvo predstavo. Bilo je v stavbi na sliki okoli leta 1955 in igrali so Miklovo Zalo po povesti Jakoba Sketa, ob kateri smo pretakali potoke solza in o njej govorili še mesece. Nebeško lepo Miklovo Zalo je igrala učiteljica Rozka Berglez … ali mogoče res Marija Benčina?? V kinodvorani so se dogajale tudi vse proslave in obiski dedka Mraza.

Na tem odru sem prvič stala kot članica šolskega zbora pod vodstvom učitelja Lada Furlanija, morebitnih recitacij se pa ne spomnim. Po letu 1960 smo ob nedeljah dopoldne sem hodili gledat tv prenose športnih dogodkov, vmes pa na čim več kino predstav. Mislim, da je še pred letom 1965, ko so stari dinar zamenjali za novega, vrednega 100-krat več, vstopnica stala 350 dinarjev. Jaz sem vse svoje prihranke v nekem obdobju znesla sem, kjer je lepa gospa Micka Bočkova prodajala karte. Zdela se mi je vsaj tako lepa kot katera od igralk na platnu in povrhu skrivnostno zamaknjena v tiste blokce z vstopnicami – kot da ni s tega sveta, ampak že s tistega sanjskega, ki se je potem prikazoval v dvorani … Včasih smo šle v kino skupaj s sosedami in se že na poti domov, potem pa še ves teden, igrale za kavbojce in Indijance ali partizane in Nemce. Kričale smo, tekale, padale, streljale, pokale, jurišale, metale kopja in streljale z leskovimi pičafaji. Punce. Stare deset, enajst let. No, pa zaljubljene smo tudi bile, v igralce seveda. In kako lepe bomo, ko bomo velike ali pa po možnosti že prej, smo tudi vedele: kot najlepše igralke in še bolj … Itak pa bomo tudi me igralke … Tekmovale smo v zbiranju letakov s povzetkom vsebine filmov, podatki in po možnosti kako fotografijo. Za nas mulce jih je pri blagajni vedno zmanjkalo in smo jih morali izprositi od starejših, ko jih niso več zanimali.

Predstave so bile v nedeljo popoldne in zvečer, zdi se mi, da tudi v soboto zvečer. Mulci smo smeli v kino samo v nedeljo popoldne, vendar to tudi, če je bil film za nas neprimeren – tega pojma takrat še nismo poznali. Pisani plakat za naslednji film, ki smo si ga ogledovali vsak dan na poti iz šole, je ves teden visel v vitrini pri pekariji. Kinooperater pa je bil tiste čase samouki tehnični navdušenec Kosmačev Lado iz Viševka … Nekaj časa sem bila pravi filmski navdušenec, da ne rečem manijak – kar mi še danes koristi pri križankah. Tudi če gre za Mary Pickford, kajti revija Filmski svet, ki sem jo kupovala in hranila leta in leta, je imela odlično rubriko Glumice prošlosti … Bila je prav koristna tudi za učenje srbohrvaščine.

Nekje konec osemdesetih, ko je bil Kulturni dom že davno drugič prenovljen in kinopredstav morda že ni bilo več, je na nekem dogodku, mislim da povezanem s Kovinoplastiko, recitiral tudi igralec Marjan Kralj, takrat že upokojen. Ni bil več zdrav in težko je stal, zato smo mu na oder postavili izrezljani fotelj z oranžno tapeto, ki je doživel že veliko predstav. Vendar igralec nanj ni sedel, ampak se je med recitacijo (Zdravljice?) nanj le opiral … Ko pa je prvič zagledal starotrški leseni oder, deloma pokrit s kosom modrega tapisona, je bil ves vzhičen, kakor da je odkril svetinjo: “Te deske – to je pravi oder!! … Nikar ga ne skrivajte, nikar ga ne prekrijte s čimerkoli, nikar teh desk ne vrzite ven!!To je tisto pravo!” Starotržani so si njegove besede vzeli k srcu in še danes ta oder ponosno kaže svoje častitljive oguljene črne deske.

Slovarček:

  • pepelika: lug za pranje perila iz prekuhanega bukovega pepela
  • pičafaj: otroški lok

Viri:

  •  Tone Avsec, Medvode, 2018, ustno
  •  Marija Mlakar, Stari trg, ustno, junij 2019
  • Fani Truden, Stari trg, ustno, julij 2019

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: verjetno 1972
Avtor: ni znan, mogoče Jože Berglez
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 15. 5. 2019
Oblika: fotografija

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: