1969 Planica – Stara razglednica, športni dan pod skakalnico in o tv prenosu iz Planice

 Planica najmanj kako desetletje prej – razglednico je leta 1962 v dar za njeno zbirko dobila Sonja Lipovac od Malenske mami, hkrati z razglednico Vrbe. Razglednica Planice je enakega formata in kvalitete kot tista z Vrbo – ožja kot poznejše črno-bele razglednice, brez vrhnje plasti kot jo imajo fotografije in zato hrapava kot časopisni papir ter natisnjena v temnozeleni barvi. Razglednici sta po vsem sodeč enako stari in od istega izdajatelja. Podobno hrapavo razglednico v rjavi barvi, poslano leta 1948, imam še sama nekje shranjeno, po letu 1960 pa so bile že čisto vse razglednice videti kot fotografije – z bleščečo vrhnjo stranjo.

Ampak nazaj k Planici.

Osnovnošolci v Loški dolini, ki smo tiste čase okoli leta 1961 goreli za skakalni šport in neprestano imeli polna usta velikih imen: Jože Šlibar, Helmut Recknagel, Borut Pečar, malo pozneje Miro Oman in še kdo, smo planiško skakalnico do tedaj videvali le na fotografijah v časopisu, prav tako svoje junake, s katerimi smo se poistovetili … Skakali smo na poti iz šole z vsake malo večje krtine ali kamna, doma s čokov za sekanje drv ali skladovnic … z elegantno iztegnjenimi rokami in zanosno, kakor da so nam zrasla krila in smo premagali vse skakalne ase, za katere smo kdaj slišali. Za buške, bunke in praske se še zmenili nismo …

Zato je bila v šoli prava vstaja, ko se je leta 1961 pojavil prvi televizor v Starem trgu: v kulturnem domu pod kinodvorano, v tako imenovanih klubskih prostorih, so v zaklenjeno visoko omarico namestili televizor, ki smo ga gledali le s posebnim dovoljenjem in pod nadzorom odraslega; mislim, da je bil odgovorna oseba za televizijo Pavletov ata, ki je karte trgal za kino ali mogoče Rudi Markolčič.

Tisto zimsko nedeljo leta 1961 sem šla po globokem svežem snegu peš v Stari trg, kjer se je v klubskih prostorih Kulturnega doma že trlo vrstnikov, in potem skupaj z njimi lep čas strmela v zaprta vratca omarice v napetem pričakovanju, kdaj bo prišla ura, ko bodo omarico odprli, prižgali televizor in se bo začel prenos skokov iz Planice … Prišlo je tudi nekaj odraslih športnih navdušencev, prepodili so najmočnejše med nami in sami zasedli tistih par stolov … No, točno ob uri je Pavletov ata ali kdor je že bil, odklenil omarico in prižgali televizor ter še lep čas pritiskal in vrtel gumbe, preden se je pokazala slika in prišel glas. Potem smo stoje brez diha strmeli v prizore na ekranu, prestregli vsako besedo komentatorja in vzklikali ob dobrih rezultatih naših. Bili smo približno tako hipnotizirani kot današnja mladež ob prenosnih telefonih ali tablicah, popolnoma odbiti.

Ne vem več ali je prav tistikrat Jože Šlibar podrl rekord skakalnice ali je samo nastopal, a sem si zapomnila njegovo ime. Postal je moj najljubši športnik za dolgo … ko pa je imel tako lep pulover z belo obrobo ob vratu … Do kosila in čez smo se tiste nedelje drenjali v klubskem prostoru, in ko je bilo skokov in prenosa konec, kar nismo hoteli domov. Šele enkrat popoldne sem se privlekla v hišo, lačna, vsa razgreta in mokra od snega, ki se je od jutra spremenil v žlobudro. Naslednjega dne smo v šoli ves čas govorili o Planici, ko je prišel Pionirski list pa bi se skoraj stepli za slike skakalcev. Izrezovali smo tiste črno bele fotografije na grobem papirju, jih lepili v zvezke, primerjali, menjavali in se hvalili, kdo jih ima več … Takrat se mi še sanjalo ni, da bom nekoč, ko bom skoraj že dekle, videla Planico na lastne oči …