Skip to content

1915 Cerknica – Spominski list za darove vdovam in sirotam v vojni padlih vojakov

21. 09. 2019

SPOMINSKI LIST
za Jožefo Martinčič
kater-a je iz ljubezni do domovine vdovam in sirotam
v vojni padlih vojakov poklonil-a dar.

Vodstvo štirirazredne ljudske šole v Cerknici
Pečat šole

Predsedništvo fonda za pomoč vdovam in sirotam skupne oborožene sile: /podpis/
predsednik

Jožefa Martinčič iz Dolenje vasi, ki je leta 1915 obiskovala ljudsko šolo v Cerknici, se je pozneje poročila, prevzela priimek Kranjc ter živela v Mariboru, je bila teta moje soproge.

Slovenski narod, je 29. 07. 1914, št. 173 objavil, da se je prva svetovna vojna pričela:

Nj. c. in kr. apostolsko Veličanstvo je premilostno izdalo naslednje lastnoročno pismo in oklic:

Ljubi grof Stürgkh!

Odločil sem se, naročiti ministru moje hiše in zunanjih zadev, naj kraljevi srbski vladi naznani nastop vojnega stanja med monarhijo in Srbijo.
V tej usodni uri mi je potreba obrniti se do mojih ljubljenih narodov.
Naročam Vam torej, da priloženi oklic splošno razglasite.

Kopališče Išl, dne 28. julija 1914.
Franc Jožef l. r.
Stürgkh l. r.

Cesar se je obrnil tudi na narode svoje države:

Mojim narodom!

Bila je Moja najiskrenejša želja, da bi leta, ki so Mi še usojena po milosti Božji, posvetil delom miru in da bi Svoje narode obvaroval težkih žrtev in bremen vojne.

Toda Božja previdnost je odločila drugače.

Spletke sovraštva polnega nasprotnika Me silijo po dolgih letih miru zagrabiti za meč, da varujem čast Svoje monarhije, da branim njen ugled in njeno stališče kot sile, da varujem njeno posestno stanje.

Z nehvaležnostjo, ki hitro pozabi je kraljevina Srbija, ki smo jo od prvih početkov njene državne samostojnosti do najnovejšega časa Moji predniki in Jaz podpirali in pospeševali, je že pred leti nastopila pot odkrite sovražnosti zoper Avstro-Ogrsko.

Ko sem po treh desetletjih blagoslovljenega dela miru v Bosni in Hercegovini razširil Svoje vladarske pravice na ti deželi, je ta Moja odredba v kraljevini Srbiji, koje pravice se nikakor niso kršile, vzbudila izbruhe nebrzdane strasti in najsrditejšega sovraštva. Moja vlada se je takrat poslužila lepe predpravice močnejšega in je v najskrajnejši prizanesljivosti in dobrotljivosti zahtevala od Srbije samo znižanje njene vojske na mirovni stalež in obljubo, da bo v bodoče hodila pot miru in prijateljstva.

Isti duh zmernosti je vodil Mojo vlado, da se je omejila na varovenje najvažnejših življenjskih pogojev monarhije, ko se je Srbija pred dvema letoma bojevala s tursko državo. Temu vedenju se je imela Srbija v prvi vrsti zahvaliti za dosego vojnega namena.

Nada, da bo srbska kraljevina cenila potrpežljivost in ljubezen Moje vlade do miru in da bo izpolnila svojo besedo, se ni uresničila.

Vedno višji plameni sovraštva zoper Mene in Mojo rodovino, vedno bolj neprikrito se pojavlja stremljenje s silo odtrgati neločljiva ozemlja avstrijsko-ogrska.

Zločinska gonja sega čez mejo, da bi na jugovzhodu monarhije izpodkopala temelje državnega reda, da bi narod, kateremu naklanjam v očetovski ljubezni Svojo polno skrb, omajala v njegovi zvestobi do vladarske rodovine in domovine, da bi doraščajočo mladino premotila in jo naščuvala k hudodelnim dejanjem blodnosti in veleizdaje. Cela vrsta morilnih naklepov, po načrtu pripravljena in izvršena zarota, ki se je strašno posrečila in v srce zadela Mene in Moje zveste narode, je daleč vidni krvavi sled tistih tajnih spletk, ki so se započele in vodile iz Srbije.

Ta neznosna gonja se mora ustaviti, neprestanim izzivanjem Srbije se mora narediti konec, ako se naj ohrani čast in dostojanstvo Moje monarhije neomadeževano in ako se naj ne pretresa neprenehoma njen državni, gospodarski in vojaški razvoj.

Zaman je naredila Moja vlada še zadnji poskus, deseči ta cilj z mirnimi sredstvi, Srbijo pripraviti z resnim opominom, da krene na drugo pot.

Srbija je zavrnila zmerne in pravične zahteve Moje vlade in je odklonila, izpolniti tiste dolžnosti, kojih izpolnjevanje je v življenju narodov in držav naravna in potrebna podlaga miru.

In tako se moram odločiti, s silo orožja ustvariti neobhodno potrebna poroštva, ki naj zagotovijo mojim državam mir v notranjosti in trajni mir na zunaj.

V tej resni uri se popolnoma zavedam cele dalekosežnosti Svojega sklepa in Svoje odgovornosti pred Vsemogočnim.

Preskusil in uvaževal sem vse.

Z mirno vestjo nastopam pot, ki Mi jo kaže dolžnost.

Jaz zaupam Svojim narodom, ki so se v vseh viharjih vedno v složnosti in zvestobi družili okoli Mojega prestola in ki so bili za Čast, velikost in moč domovine vedno pripravljeni za najhujše žrtve.

Jaz zaupam hrabri avstrijsko-ogrski vojni moči, polni požrtvovalnega navdušenja.

In Jaz zaupam Vsemogočnemu, da podeli zmago Mojemu orožju.

Franc Jožef s. r.

Stürgkh s. r.

Vojna je vse postavila na glavo. Vlak za vlakom so odvažali vojne obveznike na fronto. Tja je odšel tudi moj stari oče Valentin Perko. Doma je pustil ženo Antonijo, šestletno hčerko Julijano in štiriletnega sina Franca, mojega očeta. Leta 1916 so domači dobili obvestilo, da je umrl v vojaški bolnišnici na Dunaju, Antonija je postala vdova, Julijana in Franc pa siroti. Upam, da so bili deležni vsaj podpore vdovam in sirotam v vojni padlih vojakov.

Doma, pa tudi na fronti je vsega primanjkovalo. Že tako revno prebivalstvo je stalno nekaj zbiralo: denar za vdove in sirote v vojni padlih vojakov; ljudje so vpisovali vojno posojilo; zbirali so zimska oblačila za vojake na fronti (snežne oglavnice, kolenice, rokavice, zapestnike, pa srajce, spodnje hlače, nogavice, ki so jih pletle tudi učenke); za vojaške potrebe so zbirali tudi različne kovine in predmete iz bakra, medenine, svinca (hiše so morale oddati bakreno posodo, tudi “kofrene” kotličke vgrajene v štedilnike), za vojne potrebe so šli tudi cerkveni zvonovi; otroci so nabirali in sušili jagodove in robidove liste, pa liste kopriv; zbirali so božična darila za vojake na fronti.

V kroniki šole na Uncu je tale zapis:

Šolska mladina je zbirala Božična darila za vojake na bojnem polju. Zbrali in oddali so v 50 zavitkih: 274 gumbov, 160 škatlic vžigalic, 100 šivank, 160 bucik, 100 varnostnih igel, 6 robcev, 337 vojnih dopisnic, 2 zavitka cigaretnega tobaka, 50 svinčnikov. Nabrali so tudi 9 kg robidovih listov, prodajali pa so tudi plakate soške armade.

Kraj: Cerknica
Datum: 1915
Avtor: —
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 1. 9. 2019
Oblika: dokument

One Comment leave one →
  1. 21. 09. 2019 07:26

    Čast, vredna 37 miljonov življenj? Res bi rada razumela, kaj se mota v glavi človeka, ki podpiše nekaj takega in seveda v glavah vseh tistih okoli njega, ki so svetovali in pritiskali nanj, pa tudi vse družbene mehanizme, ki pripeljejo do takih odločitev… Strahotna je moč propagande in spretnega manipuliranja z množicami – zdravilo pa ???! Množica ozaveščenih, kritičnih, razgledanih, neodvisnih posameznikov? …Utopija. Kje smo še…

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: