1972 Stari trg – Prodajalke

V trgovino s tekstilom sem vedno rada zahajala, pa ne samo zaradi velike izbire tekstila, ampak tudi zaradi prijaznih prodajalk. Vedno so bile nasmejane in ustrežljive. Ni jim bilo težko zložiti s polic velike bale metražnega blaga, ali pa česa drugega, da so le ustregle kupcu. To se je videlo tudi pri prometu, ki so ga naredile vsak dan. Imele so zelo širok asortiman. Pri njih si dobil vse od kavča, vzglavnikov, prešitih odej, metražnega blaga vseh vrst, spodnjega perila, puloverjev, jopic … do volne, prejice, gumbov, igel za šivanje. Kadar so dobile lepo posteljnino ali odeje ali puloverje, so jih razstavile po pultu, da so jih ženske takoj opazile in skoraj slednja je odšla s polno torbo domov, ali pa se je kasneje vrnila, če ni imela denarja. Kartic takrat ni bilo.

Poglejte naše brhke trgovke! To so: Vinka Škrbec, ki reže odmerjeno blago ter Jožica Novak in Francka Strle (poslovodkinja), ki z budnim očesom spremljata njeno početje. Delo so opravljale z dušo, ali bile so rojene za ta poklic. Delo prodajalke ni bilo samo privabiti kupca in biti z njim prijazen. Opraviti je bilo treba tudi dela skrita nam kupcem: urediti police, skrbeti za izložbeno okno, da je bilo vedno vabljivo, pomesti in pomiti tla, skrbeti za ogrevanje trgovine, razložiti tovornjak, ki je pripeljal blago in ga znesti v trgovino …

Moji spomini sežejo v petdeseta leta, ko je bila trgovina s tekstilom še – v zdaj propadajoči stavbi – ob poti na Ulako nasproti nekdanjega zdravstvenega doma. Da je bila tu nekoč trgovina, pričajo le spuščene zarjavele žaluzije. Tu so delali trgovci Lojze Mlakar (poslovodja), Pepca Baraga, mama moje sošolke Nuše Baraga por. Pirjavec, iz Pudoba in takrat mlada Vinka Škrbec. Nuša je nas, deklice iz internata, tudi prva popeljala v to trgovino. Tu sem si kupila prvo jopico (rumeno). Zraven trgovine s tekstilom je bila trgovina s čevlji, kjer je prodajala Ema Kraševec. Tudi tu je bil moj prvi nakup čevljev – tržaški čevlji (narezan gumijast podplat, rjav semiš s svetlečimi gumbi za vezalke). Ne vem, zakaj smo jim rekli tržaški. Vse deklice smo jih imele, ker so bili takrat “hit”. Bili so topli in udobni, niso pa bili za v dež. Torej nakup ni bil najboljši, ker bi morala imeti zraven tržačank še ene bolj trpežne čevlje.

Obe trgovini sta spadali pod Trgovsko podjetje Ulaka. Direktor je bil Tone Žagar iz Babnega Polja. Leta 1965 se je združilo s Trgovskim podjetjem Nanos Postojna, ki je prvotno začelo delovati 1947 kot okrajno trgovsko podjetje OKRAJNI MAGAZIN Postojna, in se leta 1952 preimenovalo v NANOS. Leta 1973 pa je tudi Blagovnica, ki je bila last Trgovskega podjetja Škocjan Rakek, prišla pod Trgovsko podjetje Nanos. Blagovnica je imela tehnični oddelek (oddelkovodja je bila Fani Levec) in tekstilni oddelek (oddelkovodja je bila Francka Strle). Poslovodja obeh oddelkov je bila Rezka Mlakar, ki jo je nasledila Slavka Zigmund. Danes pa je nekdanja Blagovnica MARKET Stari trg – Mercator.

Vinka Škrbec iz Nadleska – Po vojni je naredila tečaj za delo v trgovini in se leta 1948 zaposlila v KZ Studeno. Službovala je še v Bukovju, Cerknici in leta 1950 pristala v Starem trgu v KZ. Delala je v trgovini z mešanim blagom, kjer je danes Železnina – Mercator. Poslovodkinja je bila Ema Janežič, sodelavci pa: Slavka Zigmund, Alojz Tomc, Jože Mlakar, Miloš Benčina in gospa Udovič. Medtem je ob delu končala trgovsko šolo. Od tu je šla v trgovino s tekstilom Ulaka, kjer je bil poslovodja Alojz Mlakar. Njej je večkrat zaupal ključe, ker je prišla vedno prva v trgovino, da je odprla vrata. Do podrejenih je bil pošten in pravičen, nasledil ga je Dine Zabukovec. 

Njena naslednja postaja je bila trgovina s tekstilom, ki je bila takrat v prostorih med lekarno in prehrambeno trgovino. Tu sta bili njeni sodelavki prodajalki s slike. Leta 1973 pa so vse tri odšle v Blagovnico, kamor so preselili ves tekstil iz prejšnje prodajalne, ker sta se podjetji Nanos in Škocjan združili pod imenom Trgovsko podjetje Nanos. Tu se je leta 1987 upokojila. Pravijo, da je znala predstaviti in ponuditi blago in da je malokdo odšel od nje praznih rok.

Jožica Novak iz Loža – Ko je bila še majhna punčka, je mami marsikatero reč prinesla iz trgovine. Nekoč je pri tehtanju moke opazovala trgovko Marijo Sluga in po otroško tudi komentirala zraven.

“Ti boš prav gotovo trgovka, ko te vse tako zanima”, jo je vzpodbudila prodajalka. In prav ta vzpodbuda je pomagala Jožici pri odločitvi – kam po osnovni šoli.

Po končanem šolanju se je Jožica zaposlila v trgovskem podjetju Nanos kot prodajalka v trgovini s prehrano v Ložu. Ker je stanovala v Iga vasi, se je v službo vozila s kolesom dvakrat na dan ob vsakem vremenu, ker je imela deljen delovni čas. Kolesarjenje je vzela kot del službe, težave pustila izven trgovine in se s srcem posvetila kupcem. Iz prehrambene trgovine je presedlala v tekstil, pa ne za dolgo. Njena zadnja in glavna postaja je bila Železnina. Tja je prišla iz Blagovnice 1975. – druga trgovina, drugačni artikli. Znanje je bilo treba neprestano dograjevati in po več letih službovanja je postala pravi strokovnjak za gospodinjske aparate, strojčke … in raznovrstne vijake. Dolga leta je bila poslovodkinja. Pravi, da je bilo najtežje pri raztovarjanju tovornjakov, ker so bili nekateri artikli zelo težki – za ženske pretežki. Vendar se je vedno znašel na pravem mestu in ob pravem času kakšen kavalir, ki je pomagal pri prenašanju in raztovarjanju.

Francka Strle iz Starega trga – Ko je po dveh letih končane nižje gimnazije ostala doma, je v njej neprestano tlela želja po nadaljnji izobrazbi. Nekega petka je kupovala v trgovini z mešanim blagom, kjer je danes Železnina in poslušala razgovor med poslovodkinjo Emo Janežič in direktorjem Trgovskega podjetja Ulaka Tonetom Žagarjem. Ema mu je potožila, da naloženega dela v trgovini ne zmore več sama in da nujno potrebuje pomoč. Francka je bila ob pravem času na pravem mestu in takoj izrazila željo, da bi ona rada delala v trgovini in se izučila za trgovski poklic. Poslovodkinja in direktor sta jo takoj sprejela in na njeno željo je v ponedeljek že prodajala v trgovini s prehrano. Pravi, da nikoli ne bo pozabila, s kakšnim žarom je startala in uživala v delu.

Po dveh letih je končala trgovsko šolo v Kranju, kasneje ob delu pa še poslovodsko. Najprej je delala v Trgovskem podjetju Delikatesa Kranj, nato pa se je vrnila v Loško dolino in ves čas delala kot poslovodkinja v Trgovskem podjetju Nanos (1966 – Delikatesa, 1968 – Trgovina s tekstilom, 1973 – tekstilni oddelek v Blagovnici). Leta 1983 je pustila delo v trgovini in se zaposlila pri možu Vinkotu Strletu, ki je imel obrt Lesna in kovinska galanterija. Tu je bila deklica za vse (računovodstvo, tajništvo, delo pri strojih, pakiranje, čiščenje, …, razvažanje blaga po trgovinah do kupcev). Po moževi upokojitvi je prevzela obrt in se leta 1995 upokojila.

Fotograf je zapisal datum nastanka slike.

Slovarček:

• asortiman: zaloga, izbira

Viri:

• ustni viri: Jožica Novak, Francka Strle, Vinka Škrbec

Kraj: Stari trg
Datum: 7. 8. 1972
Avtor: Tone Kordiš iz Podcerkve
Zbirka: Jožica Novak
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: fotografija