1924 Babno Polje – Gasilci prve gasilske čete

Pomembno stoletno fotografijo neznanega avtorja, na kateri je tudi njegov ded, hrani Tone Vesel z Babnega Polja, Bukovica. Na njej je enaindvajset mož in fantov, če opazovalcev v ozadju ne štejemo. Od tega je enajst mož v kapah, ki bi sodile k uniformi, ostali so v klobukih; imajo tudi trobento, s katero najbrž skličejo zbor ali zatrobijo preplah. Nimajo še uniform, nimajo brizgalne, ki pride šele leto pozneje, leta 1925. Imajo pa zavest, da je požarna obramba življenjskega pomena in da si jo lahko zagotovijo le sami in skupaj.

Na sprednji strani slike je vijolična štampiljka z gasilskim geslom Na pomoč!, na hrbtni strani pa ličen moder zapis: “Gasilci prve gasilske čete Babno Polje l. 1924”. Mogoče je fotograf napravil za vsakega moža po eno sliko za spomin …

“Na požrtvovalno prizadevanje šolskega upravitelja Milana Groma je bilo 19. julija 1924 ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo v Babnem Polju (…) Prva gasilska četa je štela 21 članov (kot jih je tudi na tej sliki) … Vsako nedeljo so se dobivali in izvajali gasilske vaje, vsako leto pa so priredili vrtno veselico…” je med drugim zapisal Babnopoljec Jože Janež kot ga citira Alenka Veber v svojem članku ob 90-letnici PGD Babno Polje. Tam preberemo tudi, da je PGD Babno Polje prvo brizgalno podarila Občina Loška dolina.

Iz knjige J. Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem izvemo večino imen mož na sliki, pa tudi to, da naj bi slika nastala ob prevzemu brizgalne:

• Ležita Janez Ožbolt – Špelkin in Jože Troha – Zevnikarjev.
• Sedijo od leve: Alojz Maršič, Janez Konc – Avguštinov, Milan Grom, učitelj, in Peter Poje – Šuštarjev;
• V tretji vrsti stojijo: Franc Ožbolt – Ivanov, Franc Bajc, Franc Zajc, Franc Lipovec – Maričken, neznan, Jakob Pintar – Tomaščetov.
• Zadaj stojijo: neznan, Franc Mlakar – Knezov z Griča, neznan, Tone Pintar – Tomaščetov, Tone Ožbolt – Jakobov, France Šoštarič – Jožetov, Janez Ožbolt – Šimanov, Lojze Troha – Tišlerjev in Janez Troha – Mihov.

Podrobneje poznamo le enega iz skupine na fotografiji: to je Franc Ožbolt, Ivanov iz Bukovice, ki pokrit v klobuku, stoji v prvi vrsti prvi z leve. Star je devetnajst let, preživlja se z gozdarjenjem doma in v Slavoniji, odšel bo tudi v Francijo, od koder se bo čez leto ali dve vrnil, da bi odslužil vojaščino. Potem bo šel spet tja za dolga leta, se vrnil tik pred začetkom vojne in se poročil, takoj potem pa bo tudi njega zajel vojni vihar, ki je prihrumel čez njegovo domačo deželo.

Ko so Italijani med ofenzivo poleti 1942 zagrešili strašen pomor nad Babnopoljci, se je Franc znašel v smrtonosnem taborišču na Rabu in ni mogel gasiti hiš, ki so jih hkrati s pobojem in internacijo moških zažgali okupatorji. Pač pa so jih gasile ženske, ki so ostale v vasi. Žena Franca Ožbolta je pozneje večkrat omenjala tisti grozoviti dan in pripoved smo si zapomnili tudi vnuk in drugi v družini:

Gašenje gorečih babnopoljskih hiš je organizirala Ada Petrova, dvajsetletna učiteljica, sestra študenta gozdarstva Milana, ki so ga takrat tudi odpeljali na Rab. Ženske so najprej poskušale gasiti z brizgalno, čeprav ravnanja z njo niso bile vešče, bila je težka in tudi moči jim je manjkalo. Z rokami so jo izvlekle na plano in se namučile z ročnim poganjanjem črpalke. (Kot muzejski eksponat je brizgalna še vedno ohranjena pri gasilcih na Babnem Polju). Poleg tega je v skromnih vaških vodnjakih kmalu zmanjkalo vode, tako da so ženske s škafi in vedri zajemale gnojnico iz gnojnih jam in jo polivale po poslopjih, ki bi se sicer vnela od sosednjih gorečih hiš. Sprašujem se, ali je bilo v tistem visokopoletnem dnevu vendar še kaj vode tudi v skromni lokvi pod Bukovico in kdo jo je lahko prinašal za gašenje.

Sodni dan ne more biti hujši: pobiti ali odpeljani možje, goreče hiše, vojaščina povsod, na smrt preplašeni otroci, groza, žalost in jok do neba … in prisebne ženske, ki poskušajo gasiti ogenj in rešiti kar je mogoče … Mlada žena Franca Ožbolta s slike je bila takrat noseča s prvim otrokom, ki ga je potem rodila na Velikem Vrhu na Blokah …

V brošuri Ko so gorele naše vasi piše, da je italijanski okupator leta 1942 požgal, porušil in za bivanje v njih onemogočil kar 34 hiš in 17 gospodarskih poslopij na Babnem Polju, avionske bombe pa so uničile še pet hiš. Poimensko so naštete uničene domačije, zapis pa se zaključuje z besedami: “Zagotovo pa bi do tal pogorelo še več hiš in gospodarskih poslopij, če vaščani ne bi gasili že goreče hiše.” In kdo so bili ti vaščani? Ženske, starci in otroci.

Ob trobenti ležita Janez Ožbolt – Špelken in Jože Troha – Zevnikarjev. Za njima je v beli obleki učitelj Milan Grom, ki je zaslužen za ustanovitev PGD Babno Polje.

Zapis s kemičnim svinčnikom je bil najbrž narejen desetletja pozneje, kdo ga je napravil pa ni znano. Letnica gre malce navzkriž z zapisom iz Kebetove knjige, kjer piše, da je slika nastala ob prevzemu brizgalne, ki je bil leto pozneje.

Viri:

• Tone Vesel, Babno Polje, april 2024, ustno
• Slavko Ožbolt, Markovec, april 2024, ustno
• Alenka Veber, Obrh 2014, članek: Iz zgodovine prostovoljnega gasilskega društva Babno Polje I.
• Ko so gorele naše vasi, 60 let, Loška dolina 2002
• Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, Lj., 1996

Kraj: Babno Polje
Datum: 1924
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Vesel
Skenirano: 24. 4. 2024
Oblika: fotografija