1963 Unec – Kosci pred zadružnim domom in klepanje kose
Po končani košnji na Starem gradu so se kosci postavili pred fotografa pri zadružnem domu na Uncu. Nekateri držijo kose v zrak, kot bi bili pripravljeni na boj za “staro pravdo”. V ozadju je še cipresa, ostanek z Maistrovega vrta, ki je že davno ni več.
Na nacionaliziranih, zadrugi danih in z zaplembo pridobljenih zemljiščih je Kmetijska zadruga Unec letno pridobila okoli 130 voz krme (seno, otava), pridelovali so tudi krompir, pšenico, ječmen, koruzo, oves in krmne rastline.
Unška zadruga je med drugim kosila vse laze v Rakovem Škocjanu. Tu sem eno poletje tudi sam nekaj zaslužil pri sušenju in nakladanju in metanju sena na senik na zaplenjenem Ribaričevem posestvu v Novi vasi. Začeli smo zgodaj, delo se je zavleklo daleč v noč; vmes smo večkrat malicali kruh, sir in salamo. Tudi vina ni manjkalo. Takrat sem tudi spoznal vse studence in izvire v Rakovem Škocjanu; saj so me kot najmlajšega pošiljali k tem studencem po mrzlo vodo, ki so jo dodajali vinu, da se jih ni preveč prijelo. Čeprav je zadruga že imela traktor, smo takrat še vse seno iz Škocjana zvozili z zadružnimi konji.
Eden travnikov, ki jih je kosila zadruga, se je nahajal na severnem pobočju Starega gradu, hriba nad Uncem. Košnja tega travnika je bila za kraj tradicionalno velik družabni dogodek, ki so se ga udeležili številni kosci z Unca, Slivic, Ivanjega sela, Rakeka pa tudi od drugod. Že prejšnji večer so na vrh travnika postavili flaškon vina (po slikah sodeč je držal več kot 10 litrov); in še v noči so se pod Stari grad podali najbolj gajstni kosci, saj je tisti, ki je prvi prikosil na vrh, dobil flaškon kot zasluženo nagrado, ki pa so jo popili v družbi sokoscev.
Tudi sam sem se večkrat pomeril s starimi mački košnje na Starem gradu, saj me je oče že pri 14 letih opremil s koso, da sem mu pomagal pri košnji.

- Na klepalnem stolu Mesarjev Fronc iz Ivanjega sela.
- Poleg njega na levi čepijo Franc Perko iz Slivic (moj oče),
- nepoznan in
- Ivan Svet iz Dolenje vasi.
- Na levi stoji Čebavsov Tone,
- nepoznan,
- Ivančič Franc iz Nove vasi,
- Hlad iz Hribc.
- Ostalih nisem prepoznal zaradi neostre slike.

- Kleči Jože Meden iz Dolenje vasi.
Stojijo z leve:
- Jože Jernejčič iz Slivic,
- Janez Gnezda z Unca,
- v ozadju nepoznan,
- Erjavčkov Peter,
- Rutarčkov Voje (Vojko Gnezda),
- Jaklov Fronc.
Tudi sam kar dobro sklepljem koso. Naučili so me, da probaš, če je kosa dovolj ostra tako, da ostrino preizkusiš z nohtom palca; če je rezilo zdrsnilo po nohtu, kosa še ni bila dobro sklepana; če pa se je rezilo poskušalo zarezati v noht, je bilo klepanje dobro opravljeno.
Kraj: Unec
Datum: 1963
Avtor: verjetno so to moji posnetki
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2016
Oblika: fotografija
Spomnim se, ko je tudi moj ata klepal koso. Sedel je na tleh, na majhnem gričku pred skednjem, babco pa je imel zapičeno v tla. Mene, ki sem bila majhna, pa je poslal k štirni po vodo. Dal mi je majhno plehnato škatlico od konzerve, potem pa je tja pomakal kladivo. Enakomerno je odzvanjalo: tenk, tenk, tenk. 🙂
Všeč mi jeLiked by 1 person
Na Blokah se klepalni stol ni uporabljal. Bila je samo babca in kladivo, ki se mu po bloško reče betec. Ko sem bil star kakšnih petnajst let si je oče, ki že zaradi krojaškega poklica ni bil ne vem kako hud kosec, izpahnil ramo in je kosa pristala pri meni in s tem tudi klepanje.Parkrat sem jo zvehral, potem pa sem se zverziral in še danes imam konec pomladi nekaj dela, da poleg svoje tudi sosedom in prijateljem poštimam kose, saj nitka tudi ni za povsod. Nerodno je, če je zadnja jesenska košnja kakšno krompirišče in kosa stolčena čaka na pomlad in moj betec!
Všeč mi jeLiked by 2 people
Le malo gospodarjev še zna sklepati koso. H kateremu se smem postaviti v vrsto, da bi jo spomladi sklepal tudi meni?
Pri nas v Bezuljaku imamo tudi klepalni stol, je pa babca široka kot pri prenosnem klepišču, kladivo pa je isto za klepanje doma ali na senožeti.
Všeč mi jeLiked by 2 people