1963 Unec – Kosci pred zadružnim domom in klepanje kose

Po končani košnji na Starem gradu so se kosci postavili pred fotografa pri zadružnem domu na Uncu. Nekateri držijo kose v zrak, kot bi bili pripravljeni na boj za “staro pravdo”. V ozadju je še cipresa, ostanek z Maistrovega vrta, ki je že davno ni več.

Na nacionaliziranih, zadrugi danih in z zaplembo pridobljenih zemljiščih je Kmetijska zadruga Unec letno pridobila okoli 130 voz krme (seno, otava), pridelovali so tudi krompir, pšenico, ječmen, koruzo, oves in krmne rastline.

Unška zadruga je med drugim kosila vse laze v Rakovem Škocjanu. Tu sem eno poletje tudi sam nekaj zaslužil pri sušenju in nakladanju in metanju sena na senik na zaplenjenem Ribaričevem posestvu v Novi vasi. Začeli smo zgodaj, delo se je zavleklo daleč v noč; vmes smo večkrat malicali kruh, sir in salamo. Tudi vina ni manjkalo. Takrat sem tudi spoznal vse studence in izvire v Rakovem Škocjanu; saj so me kot najmlajšega pošiljali k tem studencem po mrzlo vodo, ki so jo dodajali vinu, da se jih ni preveč prijelo. Čeprav je zadruga že imela traktor, smo takrat še vse seno iz Škocjana zvozili z zadružnimi konji.

Eden travnikov, ki jih je kosila zadruga, se je nahajal na severnem pobočju Starega gradu, hriba nad Uncem. Košnja tega travnika je bila za kraj tradicionalno velik družabni dogodek, ki so se ga udeležili številni kosci z Unca, Slivic, Ivanjega sela, Rakeka pa tudi od drugod. Že prejšnji večer so na vrh travnika postavili flaškon vina (po slikah sodeč je držal več kot 10 litrov); in še v noči so se pod Stari grad podali najbolj gajstni kosci, saj je tisti, ki je prvi prikosil na vrh, dobil flaškon kot zasluženo nagrado, ki pa so jo popili v družbi sokoscev.

Tudi sam sem se večkrat pomeril s starimi mački košnje na Starem gradu, saj me je oče že pri 14 letih opremil s koso, da sem mu pomagal pri košnji.

• Na klepalnem stolu Mesarjev Fronc iz Ivanjega sela.
• Poleg njega na levi čepijo Franc Perko iz Slivic (moj oče),
• nepoznan in
• Ivan Svet iz Dolenje vasi.
• Na levi stoji Čebavsov Tone,
• nepoznan,
• Ivančič Franc iz Nove vasi,
• Hlad iz Hribc.
• Ostalih nisem prepoznal zaradi neostre slike.

• Kleči Jože Meden iz Dolenje vasi.

Stojijo z leve:

• Jože Jernejčič iz Slivic,
• Janez Gnezda z Unca,
• v ozadju nepoznan,
• Erjavčkov Peter,
• Rutarčkov Voje (Vojko Gnezda),
• Jaklov Fronc.

Foto: Franc Perko

Kadar so se kosci podali na košnjo dlje od doma, so vzeli s seboj tudi klepišče. Pogosto se je primerilo, da je kosec zadel v kamen, to je bilo treba takoj popraviti na klepišču, pa tudi po daljši košnji se je kosa skrhala in je bilo potrebno klepanje. Na košnjo so običajno vzeli s seboj prenosno klepišče: kladivo in babco (kot nakovalo) in lesen bat za zabijanje babce (nakovala) v zemljo. Pri prenosnem klepišču je bila babca (nakovalo) v obliki kvadrata okoli 3×3 cm; kladivo pa je bilo ozko, široko okoli pol centimetra, toliko, kot je bilo potrebno koso stanjšati. Kosec je babco zabil v tla, si pod zadnjo plat nalomil nekaj smrekovih vej, zadaj kak meter od babce pa zapičil rogovilo, na katero je naslonil kosišče, ko je klepal koso. Če ni imel pri roki vode, kamor je pomakal kladivo, je to opravil kar s slino. Pri prenosnem klepišču je kosec s kladivom tanjšal koso z notranje strani, zato je moralo biti kosišče dvignjeno, da se je rezilo kose lepo prilegalo babci.

Foto: Franc Perko

Doma pa so imeli klepalni stol, tako da se je kosec kar udobno namestil pri klepanju. Tu je bila babca okoli pol centimetra široka in okoli tri centimetre dolga (enake oblike, kot je bilo pri prenosnem klepišču kladivo); kladivo pa v obliki kvadrata dimenzij okoli 2×2 do 2,5×2,5 cm. Pri klepalnem stolu pa je kosec klepal koso z zunanje strani, zato je moralo biti kosišče nižje, da se je rezilo prilegalo babci. Videl pa sem tudi klepalni stol, ki je imel babco in kladivo enako kot pri prenosnem klepišču, je pa imel na zadnjem delu stola oporo, da je bilo kosišče dvignjeno.

Foto: Franc Perko

Klepanje je bilo zahtevno opravilo, marsikdo ni znal dobro sklepati kose. Kosec je moral udarjati s kladivom z občutkom, da ni kose zvehral.

Tudi sam kar dobro sklepljem koso. Naučili so me, da probaš, če je kosa dovolj ostra tako, da ostrino preizkusiš z nohtom palca; če je rezilo zdrsnilo po nohtu, kosa še ni bila dobro sklepana; če pa se je rezilo poskušalo zarezati v noht, je bilo klepanje dobro opravljeno.

Kraj: Unec
Datum: 1963
Avtor: verjetno so to moji posnetki
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2016
Oblika: fotografija