1900 Ljubljana – Spominska vizitka
Mladenič v uniformi, za katerega ne vemo, kdo je, se je postavil pred fotografa v uniformi s svetlečimi gumbi in prav takimi škornji. Da je lepo stal, se je oprl na stol, ki pa ga je fotograf, da bi zmanjšal njegovo veljavo, diskretno pogrnil z okrašeno tkanino. Na sebi ima tudi medaljo in broško, z levico pa se oklepa ročaja meča. Prav tako ne vemo točne letnice nastanka fotografije, a glede na to, da je fotograf Rovšek odprl svoj salon v Ljubljani leta 1896, se nam zdi leto 1900 dovolj “približno” točno. Lahko pa z gotovostjo trdimo, da jo je mladenič posnel za spomin svoji družini in prijateljem, kot to počnemo tudi danes, le da malo hitreje.
Ta slika je bila najdena v podirajočem se skednju v Dolenji vasi pri Cerknici. Sosed, ki si je ogledal vsebino omar, je poklical zbiratelja narodnega blaga (ko bi bilo le več takih) in ta je našel polne omare raznih dokumentov. Med obveznicami, pogodbami, delnicami, domačimi listinami, računi in drugim, so bile tudi spominske vizitke z nam neznanimi ljudmi. Zbiratelj je večino zapuščine predal sorodnikom pokojne lastnice, ostalo pa je podaril knjižnici in muzejem, to in podobne spominske slike pa nam v pogled preko Starih slik Cerknice. Nekdo iz preteklosti, ki je bil zelo redoljuben, je vse to shranil in nam omogočil vpogled v tedanji čas. Nihče ne ve, ali so na slikah različnih fotografov sorodniki, prijatelji ali samo znanci, ali so samo slike, ki jih je nekdo zbiral. Po osebah pa bi sklepali, da so bili pripadniki takratnega srednjega višjega sloja.
Če moškemu po petdesetem pokažeš njegovo poročno fotografijo, bo imel povedati bolj malo, pa še tisto bolj tako – tako. Ali se bo zmotil v datumu ali v trajanju, v točni lokaciji ali pa v kateri, njegovi ženi zelo pomembni podrobnosti. Ko pa istemu moškemu pokažeš njegovo fotografijo iz vojske, se položaj v hipu spremeni. Zdeklamiral ti bo leto in mesec odhoda v vojsko, točno lokacijo in če jo je spremenil, ti bo tudi točno opisal kdaj, kam in kako. Sem dodamo lahko še točen opis njegovega orožja, soborce in kaj mu je kapetan takrat in takrat rekel …
Sam sem bil pri vojakih v Bitoli, ki je bogata s soncem. Poleti, v najhujši vročini, smo končali z usposabljanjem in takrat smo se s kolegi odločili, da je nastopil tisti pravi čas, da gremo narediti najpomembnejšo fotografijo v našem življenju. Slikati se za domače in za naš spomin eden na drugega je ja največja dolžnost vsakega vojaka. Malo pred tem poziranjem sem sklenil, da si pustim rasti brke, saj pravi vojak, to se vidi tudi na zgornji sliki, je samo tak z brki. Malo težko je bilo za to prepričati desetnika, ki me je pri jutranjem pregledu pošiljal v kopalnico, češ da se nisem dobro obril. Komaj sem ga prepričal. Sploh ni imel pravih vrednot! Cel mesec sem jih varoval kot punčico svojega očesa. Štiri tedne. Zalival sem jih, jih vlažil, gnojil in obrezoval, kultiviral, čistil in se boril zanje z desetnikom. Bili so moj ponos, moja slava, moj takratni smisel življenja. Prav ponosno sem jih prenašal naokoli, kamor koli sem šel in s tistim fotografiranjem ni bilo nič drugače. Šopiril sem se z njimi po salonu in s fotografom sva iskala pravi kot, pravo senco. Celo stojalo z rožo, ki se je moralo slikati z mano, kot z odejo oviti stol zgoraj, se je moralo podrediti tej misiji.
Veste, FaceBook ni bil vedno tako hiter kot danes, ko fotografijo posnameš, jo deliš in nato čez minuto že čakaš všečke. Ne, takrat je bilo vse počasneje, analogno. Eno nedeljo smo se šli slikat, drugo, če si imel kako zadolžitev pa še eno kasneje, smo šli slike iskat. Ko smo jih prinesli v vojašnico, smo jih delili, kar pomeni, da so romale v pisma, ki smo jih pisali na roke. Seveda smo jih pošiljali nekaj dni, saj nam tisti red v vojašnici ni dovoljeval dolgočasja. Namenjena so bila domov, ljubezni, sorodstvu, prijateljem … In nato smo čakali všečke. Tri dni so potovala pisma do Slovenije, odpisovalci so nanje odgovarjali nekaj dni, nato je spet sledila njihova pot nazaj do Bitole. Če si jih dobil prej kot v desetih dneh, si bil lahko srečen. In odziv na mojo sliko z brki?
Ko so dobili domov moje vojaške slike, brk ni nihče opazil! Sramota od sorodstva in ostalih. Saj niso bili tako ubogi, da bi imel tri redke in dve gosti kocini pod nosom. Le zaradi sonca so bili tako bledi, da na črno-beli fotografiji sploh niso bili vidni. Sonce jih je pobelilo do nevidnosti! Tudi po pritožbi vsem nehvaležnežem se stanje ni kaj bistveno popravilo. Po tem grenkem razočaranju so brki po srečanju z britvico z gromkim pokom padli v umivalnik, z ogromnim kosom rahlo rdeče pene vred. Od takrat naprej pod nosom nosim samo še golosek.
Če je bila prednja stran spominska slika za lastnika fotografije,
Iz Wikipedije je razvidno tudi to, da je bil omenjeni fotograf kot prvi Slovenec lastnik stalnega kinematografa. Zadnja stran je zanimiva tudi zaradi tega, ker kaže, kako so obrtniki in rokodelci včasih skrbeli za ličnost svojih izdelkov.
Viri:
- Miro Kunstek
- Wikipedia
Kraj: Ljubljana
Datum: okoli 1900
Avtor: Foto Rovšek
Zbirka: Miro Kunstek
Skenirano: 11. 4. 2012
Oblika: carte de visite
Stare slike 
Leva priponka na uniformi je bila praviloma oznaka rodu, ki se je uporabljala v avstroogrski vojski. Kolikor sem lahko videl iz nje, lahko z veliko gotovostjo previdevam, da je bil vojak- artiljerec.(Richtauszeichnung für die Artillerie).
Všeč mi jeVšeč mi je
http://www.austro-hungarian-army.co.uk/badges/qualbadges.htm, pa še povezava na spletu s katero sem si pomagal.
Všeč mi jeVšeč mi je
Kaj hočeš boljšega v časih virusnih strahov: smeha do solz!! Hvala.
Všeč mi jeLiked by 1 person
medvedd, na uniforme se ne spoznam, zato najlepša hvala za tvoje pojasnilo. Me pa veseli, da sem zbral pravo sliko, saj sem bil tudi jaz topničar.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Milena, prosim.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi moj Janez si je pri vojakih pustil brke, vendar jaz sem jih opazila. Ooopa! 🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Breda, ali so bile oči boljše, ali pa brki.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Bolj od blizu jih je gledala.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Pa še nekaj o medaliji. Če je slika res nastala pred 1. svetovno vojno, potem je to Avstro-Ogrska jubilejna medalja (Signum Memoriae) za vojsko. Jubilejna bronasta medalja je bila premera 35 mm. Na sprednjem delu je prikazan portret cesarja Franca Jožefa I., ki je obrnjen na desno in je napisan „FRANC IOS. I. D. G. IMP. AUSTR REX BOH. ETC. AC AP REX HUNG. “(Franz Jožef I., z milostjo božjega cesarja Avstrije, kralja Češke itd. Apostolskega kralja Ogrske). Na hrbtni strani je osrednja pravokotna plošča z vencem iz lovorja in hrasta z napisom „SIGNUM MEMORIAE“ (žeton spomina) in „MDCCCXLVIII – MDCCCXCVIII“ (1848 – 1898). vir: https://familypedia.wikia.org/wiki/Jubilee_Medal_(Signum_Memoriae)_1898
Mislim, da se dosti nisem zmotil. Morda je tudi dodelitev omenjene kolajne razlog za fotografiranje, saj so medalije vojakom od nekdaj dosti pomenile in so jih s ponosom odkrito nosili in razkazovali.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Res si se potrudil, hvala. Ta tvoj komentar bi bolj sodil k sliki kot pa sem spodaj.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ivanka, verjetno.
😉
Všeč mi jeLiked by 1 person
Ko ze omenjate facebok,bi bila tale fotografija lahko za vzor,glede licnosti in kvalitete izdelave.Fotografija je stara 120 let posneta s takratno tehniko in znanjem,za primerjavo z danasnjo tehniko,znanja pa ne bom omejal …
Všeč mi jeVšeč mi je
Zelo nazorno opisan spomin moškega na čas poroke in čas služenja vojske. Kako pa je z ženskim spominom? Kadarkoli bo nanesla beseda na čas, ko je rojevala, se bo ženska natančno spomnila, katere in koliko rož ji je mož prinesel v porodnišnico. Če pa ji leta in leta razlagaš oficirske čine, bo še vedno komaj razlikovala oficirja od gasilca. Moški se je vedno rad bojeval, ženski pa je narava poverila najpomembnejšo skrb: skrb za rod.
Všeč mi jeLiked by 2 people
Andrej, to o FB vem bolj iz druge roke, ker ga sploh nimam, torej po mnenju nekaterih sploh ne obstajam.
😉
Všeč mi jeVšeč mi je
Franc, podrobnost o ženskem spominu je drugje. Najbolj si zapomni, če ji mož rož sploh ni prinesel.
Všeč mi jeLiked by 2 people
🙂
Všeč mi jeVšeč mi je
Vojaki se zelo radi slikajo z orožjem . Običajno so na starih studijski slikah slikani z bajoneti, oficirji pa s sabljami. Domnevam, da je bilo nož-bajonet lažje pretihotapiti iz vojašnice do fotografa, kot pa dolgo puško. Obstajajo pa tudi sablje in noži, ki so jih vojaki nosili samo ob svečani priložnostih.
Predvidevam da mladenič na spominski vizitki ima Avstro-ogrsk pionirsko-sanitetno mačeto M1861
Všeč mi jeVšeč mi je
Še en zelo dober komentar, dopolnilo k sliki. Pohvalno, da poznate take stvari in škoda bi bilo, če se tega znanja ne bi delilo med ljudi.
Hvala.
Všeč mi jeVšeč mi je