Skip to content

1895 Ljubljana – Lovec

28. 10. 2020

Ta fotografija lovca je posneta v Ljubljani, posnel pa jo je fotograf z zanimivim priimkom – Krema. Letnica je približna in je ocenjena brez očal in na podlagi spletne povezave spodaj. Našli so jo kot del zbirke v skednju v Dolenji vasi in nihče ne ve, kako je prišla tja. Mogoče je bil možakar na sliki kje na lovu v naših krajih in je namen svojega obiska nakazal s svojo vizitko. Poleg obvezne obleke ima na glavi imeniten lovski klobuk, puške pa ni. Morda se je fotograf z njim dogovoril, da bo tisti dan prožil samo on.

Lovci so strašni strelci. Čisto vse zadenejo. Če pa slučajno kdaj kateri od njih zgreši, je vedno kriva vejica, zarošen rešpetlin ali je bil ravno tedaj potres na Japonskem in je zatresel zemljo pod njim. Ampak ko zadenejo, včasih zadenejo prav čudežno. V živ dokaz vam predstavljam zgodbico, ki je seveda čista resnica.

To zgodbo sem slišal davnega januarja leta 1979. Tega datuma se ne bi spomnil, če ne bi šel konec tistega meseca k vojakom v Bitolo, do takrat pa sem imel za porabiti tistih 18 dni dopusta. In kaj naredi mlad fant pozimi zvečer, ko je vse skidano? Na cerkniško kegljišče gre na pijačo. Na pijačo moje mladosti, na črn špricar ss Stilam. Tam smo se dobili štirje znanci, ki pa smo v tistih dneh postali dokaj dobri prijatelji. Prijatelju pa itak poveš vse, nobenih skrivnosti ni bilo, skoraj nobene nove podrobnosti ni mogoče več povedati. Do nekega večera.

Tisti večer smo bili že trije za mizo, se pogovarjali in čakali na četrtega. Ko je vstopil, je ves vesel prisedel in povedal, da je postal lovec. Po obveznih čestitkah in močni rundi nam je novopečeni lovec povedal svojo prvo lovsko dogodivščino.

Fant je bil doma s kmetov, in ker imajo pri njih doma gozd, je šel vanj podret nekaj smrek. S seboj je vzel poleg orodja še malico in pa seveda flinto. Nikoli ne veš, kaj ti lahko prekriža pot in če se že ponudi priložnost za strel, ne moreš pokati z usti in pričakovati, da bo kaj padlo po tleh. Ko je tako gozdaril nekaj ur, ga je delo zlačnilo. Ugasnil je motorko, razvil vrečko z malico in nekajkrat nagnil steklenico piva. Pri tem si je ogledoval okoliške smreke, katera bi bila še zrela za podiranje. Kar se nenadoma na nasprotnem robu jase pojavi jelen. Rekel je, da je bil tolikšen, da se mu je pivo skoraj zaletelo v grlu. Pravi primerek, tak, da ga tudi najstarejši lovci še niso videli. Prav previdno je odložil malico in pivo ter se začel prav polahko plaziti proti dvocevki, da bi jelenu pokazal, kaj zna.

Takrat pa, o groza. Ena od smrek se je zvalila ravno na puško in mu ukrivila cevi tako, da bi lahko streljal okoli vogala. Puška je bila neuporabna! Ko jo je povlekel izpod smreke, bi se najraje zjokal. Take priložnosti ne bo mogoče nikoli več. Jelen je pa še kar stal, kot da bi vedel, da mu lovec ne more nič. Prijatelj je bentil nad jelenom, ker pa ta ni pokazal nobenega sočutja do njegove smole, ga je nameraval prestrašiti. Puško je dvignil in jo držal proč od jelena, cevi pa je usmeril proti njemu in dvakrat sprožil. Bum, bum. Skoraj ga je vrglo na rit, ko je videl, da je jelen obležal. Ves v navdušenju je skakal in tekeļ k njemu, kjer se je sklonil, da bì videl, kam ga je zadel. Prav takrat pa je nad njim zažvižgala kugla. Nekdo je streljal v njegovo smer! Začel je kričati na strelca, naj ne nori, saj je jelen že mrtev, on pa bi bil rad še živ. Pa ni bilo nobenega odziva. Ko se je spet sklonil k jelenu, je spet zapiskalo nad njim in takrat se mu je pripeljalo. Z eno kroglo je zadel jelena, druga je pa še vedno krožila po zraku.

Dodatka k tej zgodbi ne bom nikoli pozabil. Ko je končal, smo se seveda vsi smejali na glas, le eden, ki je vodil za dva ali tri špricarje, je ves resnoben dejal, da je to pa čisto mogoče.

Zanimivo pri teh vizitkah je to, da je bil očitno  takrat bolj pomemben izgled kot pa ime. Na zadnji strani je bil na veliko umetelno napisan samo fotograf, lastnik vizitke pa ne. Zato je nekdo spodaj s svinčnikom dopisal, domnevno, tudi ime človeka na prednji strani in po tem sem na spletu našel mogočega lastnika.

Slovarček:

  • črn špricar ss Stilam: črn brizganec s Stilom
  • Stil: voda z mehurčki z okusom limone
  • flinta: puška
  • motorka: motorna žaga
  • kugla: krogla
  • rešpetlin: daljnogled

Viri:

Kraj: Ljubljana
Datum: 1899
Avtor:  Foto Krema
Zbirka: Miro Kunstek
Skenirano: 11. 4. 2012
Oblika: fotografija – visitkarte

5 komentarjev leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    28. 10. 2020 19:16

    Odlično!

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    28. 10. 2020 22:20

    Ja, v Cerknici se temu reče “Jurca ga je pa vidu”. Lovska, lovska je ta…

    Liked by 1 person

  3. jozebrence permalink
    29. 10. 2020 08:00

    Ja, vem za ta dogodek. Najboljši primer lovske resnice.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: