Skip to content

1971 Grahovo – Stalaktiti v mladinskem klubu

20. 03. 2020

Fotografija je nastala v mladinskem klubu v Grahovem, verjetno maja 1971. Na sliki je cerkniška glasbena skupina Stalaktiti, med nastopom na mladinskem plesu.

Posnetek je zelo slabe kakovosti, bolj spominja na pesem “U tami disko kluba”, vendar ga objavljam, ker je eden redkih, na katerem je ansambel slikan med igranjem, le na tem je na odru tudi kitarist Darko Lesar. Fotografij imamo sicer več, a so večinoma ‘spominske’, v živo med igranjem pa so nas zgleda slikali bolj malo.

Kdo je tokrat pritisnil na sprožilec, ne vem. Prav za ta večer sem si izposodil fotoaparat, žepni Kodak, ki je imel na vrhu bliskavico v obliki vrteče, zamenljive kocke s štirimi žarilnimi nitkami, reklo se ji je flashcube. Ko si pritisnil na sprožilec, je fleš posvetil, nato pa se je kocka samodejno zavrtela na še ne porabljeno nitko. Če se je! Za ta posnetek se očitno ni. Res smola!

O nastanku in prvih začetkih ansambla sem nekaj že napisal. Na tej in spodnjih dveh slikah je druga zasedba skupine Stalaktiti, ki je nastala na začetku leta 1970, potem ko se je ustanovitelj in klaviaturist Janez Žnidaršič pridružil drugemu ansamblu, kitarist Čedomir Banjac pa je moral na služenje vojaškega roka. Praznino smo zapolnili trije najstniki, jaz kot organist, harmonikar Ivan Karošec in malo kasneje še kitarist Darko Lesar. V tej zasedbi smo potem igrali dobri dve leti, do aprila 1972.

Mladinski klub je bil majhen prostor pod odrom večnamenske grahovske dvorane. Tu se je dogajalo družabno življenje mladine, tu je vadil grahovski bend MI3, najbrž so ga kot garderobo uporabljale tudi amaterske gledališke skupine in drugi nastopajoči.

Iz zelo bledega negativa je Miloš v svojem ‘laboratoriju’ izvlekel, kar se je dalo, zato le dobro napnite oči. Glasbeniki smo na majhnem prostoru stisnjeni kot piščanci. Od leve:

  • Nekdo gleda izza šanka, najprej sem pomislil, da je basist Ivan Najger, potem pa sem opazil, da fant sloni na komolcih. Ker se tako ne da igrati bas kitare, je to nekdo drug. Ivan je očitno stal izven kadra.
  • Darko Lesar z elektroakustično kitaro znamke Framus. Imela je vgrajen predojačevalec in efekt fuzz, ki je lahko ustvaril grob, popačen zvok kitare, kakršen je bil takrat v modi pri hardrokerjih. Uporabljal ga je zelo varčno, saj tak zvok ni primeren za vsako skladbo.
  • Miro Jenček, bobnar, se je postavil v kot, da bi zavzel čim manj prostora.
  • Ivo Godeša, po domače Blažič, igra ritem kitaro, pred njim stoji mikrofon, saj je tudi pel.
  • Bojan Štefančič, se pravi jaz, organist, kasneje tudi kitarist in občasni vokal. V modi so bile ovratne rute, za nastop sem rad nosil to črno.
  • Tonin Petrovčič, pevec, prvi vokal. V roki drži mikrofon, ki je bil priključen na ojačevalec Hohner, postavljen na dva stola.

Za Toninovim feršem stojijo moje električne orgle znamke EKO Tiger, preprost model s štirimi oktavami in šestimi raznobarvnimi ročkami – registri. Skromno, a na srečo je en register le imel zvok, ki je bil takrat popularen v pop glasbi in sem ga vseskozi uporabljal. Orgle so stale na elegantnih kovinskih nogah, toda klaviatura je bila nizko, namenjena igranju v sede. Zato sem se dogovoril z mizarjem, da mi je izdelal 15 cm visoke lesene kvadre z utorom, na katerega je lepo sedlo obstoječe stojalo za orgle. Klaviature so bile sedaj v pravi višini, tako da sem lahko igral stoje.

Na istem negativu sta še dva posnetka, ki sta uspela malo bolje.

Prvi z leve je Ivan Karošec, harmonikar s širokim repertoarjem in izjemno kondicijo, neutrudno je igral, kamor si ga postavil. Ko sem kasneje med služenjem vojaškega roka igral pri zelenosivem ansamblu, bi takemu rekli: “Svira mada visi na ekseru!” (Igra, pa če ga obesiš na cvek!). Nekako v tistem času je napisal še danes znano pesem Slivnica (“Gremo na Slivnico, gledat, kaj delajo stare čarovnice, ki metle tam jašejo.”). Prijel se ga je vzdevek notranjski Slak, po takrat najbolj popularnem slovenskem harmonikarju Lojzetu Slaku.

Za orglami sedi Ivo Godeša. Glede na držo vidimo, da pravkar menja struno, ki se je strgala med igranjem. Ivo je oblečen v ‘kroj’, pisano, rožičasto srajco in rjavordeče hlače na zvon. To vem, ker smo imeli nekaj časa enaka oblačila vsi člani ansambla, saj je bila takrat enotna uniforma članov še v modi. Za njim so na steni nalepljeni plakati iz glasbenih revij, s katerih so se nam nasmihale rokerske in filmske zvezde – tudi tipično za mladinske klube in prostore, kjer so vadili ansambli.

Na desni je Tone Petrovčič – Tonin, glavni vokal skupine. Njegov glas se je zelo podal takratni popularni glasbi, naj je šlo za Pro Arte ali CCR (Creedence Clearwater Revival). Dobro je komuniciral s publiko in imel sposobnost pomnjenja na desetine besedil, slovenskih, ‘jugoslovanskih’ in drugih. Tako kot vse mlade tistega časa ga je čakala vojaška obveznost in aprila 1972 je oblekel uniformo. Ker ustrezne zamenjave nismo našli, je skupina prenehala delovati.

Spredaj je dobro vidna tudi naša takratna glasbena oprema. Ojačevalec Hohner je bil namenjen vokalom, saj je nudil nekaj nastavitev, s katerimi smo lahko ‘zmehčali’ glasove. Za Toninom stoji večji boks in na njem ojačevalec 100-watni Geloso, na katerega so priključeni instrumenti. Vtičnice v mnogih prostorih še niso imele ozemljitve, zato smo na zadnjo stran ojačevalca pritrdili bakreno žico in jo speljali na vodovodno pipo ali skozi okno in jo zunaj zapičili v zemljo. S tem smo preprečili neželene šume, pa tudi kakšno nepričakovano terapijo z elektriko.

Nekoč smo v restavraciji v Prezidu drat privezali na aluminijasto žlico in jo zapičili v gredico pod oknom. Da bi ozemljitev bolje ‘vlekla’, smo jo tudi zalili. Med igranjem sem kar naenkrat opazil, da Tonin premetava mikrofon iz roke v roko, kot Tom Jones v TV šovu, Najger pa je basovsko linijo igral čisto na kratko, staccato, kot bi iz noge pulil bodice morskega ježka. Nehali smo igrati in šli pogledat našo ozemljitev. Žlica je bila izpuljena – se je kdo nehote spotaknil obnjo ali jo je ven potegnil za hec, nismo zvedeli.

Miro Jenček je svojo baterijo bobnov postavil v kot. Za današnji čas je bila precej skromna, a takrat dovolj učinkovita. Na bas bobnu se bohoti pop-artovski napis Stalaktiti. Miro je bil zaradi svojih organizacijskih sposobnosti tudi menedžer ansambla, kasneje pa tudi eden ključnih kreatorjev cerkniškega pustnega festivala.
Ivo Godeša mi je pred kratkim pokazal še nekaj fotografij iz svojega albuma, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Gradiva je torej še za kakšen prispevek …

Slovarček:

  • bend: ansambel
  • feršterker, ferš: ojačevalnik za instrumente ali vokal
  • fuzz: kitarski efekt za elektronsko popačenje zvoka
  • zelenosivi ansambel: vojaški ansambel; uniforme tedanje pehote so bile v sivem odtenku olivnozelene barve, zato so vojaki te ansamble hudomušno imenovali ‘Grupa SMB’ (SMB = sivomaslinasta boja), bolj rokerske pa ‘Grupa TNT’ (TNT = razstrelivo, trinitrotoluen)
  • drat: žica

Viri:

  • člani ansambla Miro Jenček, Tonin Petrovčič, Čedomir Banjac in Ivan Najger
  • Wikipedija: Flashcube on Kodak Instamatic
  • matrixsynth.com: orgle EKO Tiger

Kraj: Grahovo
Datum: verjetno maj 1971
Avtor: slika 1 – neznan; sliki 2 in 3 – Bojan Štefančič.
Zbirka: Bojan Štefančič
Skenirano: 16. 02. 2020
Oblika: negativ Kodak

3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    20. 03. 2020 08:17

    O lepi spomini na družabno življenje v naši okolici.
    Ta mladinski klub se je nahajal v kleti pod glavnim odrom Zadružnega doma Grahovo in je bil takrat zbirališče mladine (takrat se je reklo OOZSMS Grahovo) v večernih urah.
    Dostop v te prostore je bil iz glavnega odra dvorane desno in nato po stopnicah v klet kadar je bila dvorana odprta drugače pa tudi iz vhoda v staro pošto levo in spet po stopnicah navzdol . Prostor je bil nizek in vlažen saj je bil skoraj ves v zemlji samo dva kletna okna sta gledala proti Žerovnici. Prva cigareta, prva pijača,ples, prvi dotiki objemi in podobno.
    Je bilo pa lepo saj smo bili takrat mladi in neu… .

    Liked by 1 person

  2. medvedd permalink
    20. 03. 2020 08:57

    Posterji nalepljeni na steni so iz italjanskega glasbenega magazina I MANIFESTO DI GIOVANI (po slovensko: sem manifest mladih). Praviloma so bili natisnjeni na obeh straneh sredine revije. Dvomim, da se je revijo lahko kupilo pri nas. Po moje je bila kupljena v Italiji, ker se takih revij v takratni Jugoslaviji ni dalo še kupiti, saj se take “zahodnjaške” pulikacije v takratnem sistemu ni prodajalo. Podobno je bilo tudi z glasbeno revijo BRAVO, ki se je v mojih najstniških letih ni dalo kupiti doma, ampak smo jih po različnih poteh dobivali iz Avstrije ali Italije. Ne glede na vse to, smo imeli domače glasbene skupine, ki so, poleg domačih in svojih pesmi, prepevale in igrale tudi tuje aktualne glasbene hite, tako da smo bili vseeno deležni teh novitet.

    Pa še to. Na Ebay-u se plakat Georga Harrisona (The beatles), ki je nalepljen kot drugi z desne strani, prodaja za 9.89 EUR https://www.ebay.it/itm/I-MANIFESTI-DI-GIOVANI-POSTER-BEATLES-GEORGE-HARRISON-/122443530423.

    Na spletni rgovini pa se plakati iz glasbenega magazina I MANIFESTO DI GIOVANI prodajajo tudi do cene blizu 100 EUR. Kot vidiš Bojan, sploh niste vedeli kakšne denarje ste imeli nalepljene na steni, oziroma takrat nabjrž na to sploh niste pomislili.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: