Skip to content

1980 Viševek – Človeški ribici obiskali Komunalo

19. 05. 2020

Človeške ribice iz Viševka v Loški dolini na obisku Komunale Cerknica leta 1980.

Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus)
Odkritje človeške ribice oz. močerila sega na začetke raziskovanja podzemlja. Ko je Janez Vajkard Valvasor 1689 v Slavi vojvodine Kranjske opisoval vrhniške »zmajeve mladiče« seveda ni niti slutil, da gre za novo vrsto, ki jo je šele pozneje, leta 1768, znanstveno opisal J. N. Laurenti in jo poimenoval Proteus anguinus.

Leta 2018 je minilo 250 let od prvega znanstvenega opisa človeške ribice, objavljenega marca 1768. Prvi primerki dotlej še neznane živalske vrste, ki jo je naravoslovna stroka prepoznala za novo, so bili najdeni na izviru Virskega potoka v Viru pri Stični.

Za odkritelja človeške ribice tako velja Joseph Nicolaus Laurenti, ki je leta 1768 na Dunaju izdal knjigo s tezami za zagovor doktorata z naslovom Pregled plazilcev, v kateri je prvič javno objavljen nov rod proteus z eno samo znano vrsto Proteus anguinus.

Žive mladiče pa je že štiri leta pred izidom Laurentijeve knjige prvi dobil iz Stične idrijski zdravnik Joannes Scopoli – eden najbolj plodovitih raziskovalcev narave na Kranjskem, ki je takoj vedel, da česa takega ni videl še noben naravoslovec.

Vendar pa je bil Scopoli temeljit znanstvenik in ni hotel tvegati nobenega spodrsljaja, na katerega bi se lahko oprli morebitni nasprotniki njegove trditve, da je človeška ribica nova samostojna vrsta in rod. Zato je z objavo svojega opisa človeške ribice predolgo odlašal. Je pa bil njegov opis človeške ribice zelo dober, medtem ko je bil Laurentijev precej slab.

Človeška ribica ali beli močeril (Proteus anguinus) je edini predstavnik družine močerilarjev (Proteidae) v Sloveniji, obenem pa tudi edini evropski vretenčar, ki stalno živi v jamah. V površinskih vodotokih, ki pritečejo iz jam, jih praviloma dobimo le po obilnem deževju, ko narasle vode s sabo odnesejo človeške ribice, ki se niso uspele pravočasno umakniti na varno.

V prerezu okrogel trup človeške ribice je bledo kožnate barve in se nadaljuje v razmeroma kratek veslast, od strani sploščen, rep. Od začetka topega gobčka do konca repa meri odrasla žival med 20 in 30 cm. Njeno telo je izrazito podaljšano, sprednji in zadnji par drobnih okončin pa je nameščen daleč narazen. Na sprednjih nogah ima tri, na zadnjih pa le dva prstka. Za ploščato glavo hruškaste oblike so na obeh straneh telesa razvite rožnate zunanje škrge. Ta dihalni organ je značilen za ličinke dvoživk, a se pri močerilu ohrani celo življenje, čeprav se mu razvijejo tudi preprosta pljuča. Pojav, ko žival spolno dozori, na videz pa je še vedno enaka ličinki, imenujemo neotenija. Samica po parjenju izleže okoli 1 cm velika jajca, ki jih posamič lepi na kamne po bregovih podzemskih strug. Včasih pa namesto jajc samica izleže nekaj živih ličink. To je dolgoživa žival, ki naj bi dočakala tudi 100 let.

Je plenilec, ki s kačastim zvijanjem telesa hitro plava in lovi jamske vodne nevretenčarje, pa tudi rakec ali ličinka žuželke, ki ju vodni tok s površine prinese v jamo, ji ne uide.

Človeška ribica torej živi izključno v podzemeljskih vodah in je na življenje v popolni temi dobro prilagojena. Dogajanje v okolici zaznava s pomočjo voha in preko tresljajev, ki jih spremlja s čutilnimi organi, razporejenimi v koži. Oči ima zakrnele in prekrite s kožo, saj ji v okolju brez svetlobe ne koristijo, vendar pa je na svetlobo občutljiva celotna površina njenega telesa.

Je endemit dinarskega krasa, kar pomeni, da je njeno območje razširjenosti omejeno na vodna telesa v podzemlju kraškega sveta Dinaridov. Fran Erjavec jo je v svoji knjižici Žabe imenoval za enega od čudežev Kranjske dežele in ta naziv si človeška ribica, kot edini evropski jamski vretenčar in poleg tega še endemit, vsekakor zasluži.

Slovenski znanstveniki človeško ribico raziskujejo že več desetletij. Da bi preživela v neprijaznih podzemnih razmerah, je namreč razvila številne posebnosti. Med drugim je upočasnila presnovo, zaradi česar lahko dočaka do sto let in preživi celo več let brez hrane. Domišljijo raziskovalcev pa še posebej buri njena sposobnost popolne obnovitve poškodovane ali celo manjkajoče okončine.

Človeška ribica, ki je poznana tudi kot močeril ali proteus, je največja izključno jamska žival na svetu. To vrsto, ki je eden največjih posebnežev živalskega sveta, najdemo le v jamah Dinarskega krasa na Balkanskem polotoku, v največjem številu prav v Sloveniji.

Je simbol varovanja podzemnih okolij in ena največjih dragocenosti v Sloveniji izjemno bogate jamske biodiverzitete in naravne dediščine. Izjemen pomen človeške ribice dokazuje tudi njena stroga zaščita z več nacionalnimi in mednarodnimi uredbami.

Zgodovinski dogodek v Postojnski jami
V Postojnski jami se je od konca maja do sredine julija 2016 izleglo 22 mladičev človeške ribice v velikosti komaj 18 milimetrov. Preživelo je 21 mladičev. Prvi se je izlegel 30. maja 2016 ob 10.48 v Postojnski jami, eni izmed najbolj osupljivih kraških jam na svetu, iz enega od jajčec, ki jih je človeška ribica začela odlagati januarja, izlegel prvi mladiček človeških ribic znanih tudi pod imenom »zmajevi mladiči«. Gre za zgodovinski dogodek, ki smo ga spremljali prvič v dvestoletni zgodovini jame.

V Postojnski jami so za mladiče razvili podzemni laboratorij, kjer so v skrbno nadzorovanih razmerah usmerjali in spremljali njihov razvoj.

Znanstveniki po njihovih navedbah niso navdušeni le nad izredno visoko stopnjo preživetja embrijev (kar 92-odstotno), temveč tudi nad hitrim razvojem. Ob izleganju so namreč merili le 1,7 centimetra, zdaj jih imajo že 12.

Dogajanje v akvarijih je bilo v zadnjih dveh letih, zelo razburljivo, saj so mladički z odraščanjem začeli meriti moči. Po lanskem spopadu je eden utrpel grde poškodbe zadnje okončine. Ko so strokovnjaki že razmišljali, da bo potrebna amputacija, se je zgodilo nepričakovano. Poškodovani del nogice je preprosto odpadel. Zmajčku, ki so ga poimenovali Viktor, je v letu in pol zrasla nova noga.

Človeške ribice med poziranjem za zgodovinske posnetke.
Kako so prišle človeške ribice v koš na Komunali?
V letu 1980, ko je Komunala Cerknica izvajala dela na novi komunalni infrastrukturi v Loški dolini, je strojnik s kopačem konec vasi Viševek v močvirnatem delu ob izkopu kanala, iz zemlje izkopal tudi človeške ribice. Odkritje je bilo »šokantno«! Ribici so dali v posodo in jih pripeljali v Cerknico na Komunalo.

Bile so velika atrakcija. Dogovorili smo se, da bomo o najdbi naslednji dan obvestili Zavod v Postojno.

Za čez noč, jih je Stane Urh s košem vred postavil pod most čez Cerkniščico pred Komunalo (stara struga) ter jih lepo pritrdil. Čez noč pa je prišlo do neurja, ki je dvignilo raven Cerkniščice in visoka voda je odplavila človeške ribice s košem vred.

Visoki obisk se je tako žal končal. Upamo lahko le, da so srečno prišle do Velike Karlovice in glede na njihovo dolgo starost še vedno uživajo v podzemnih vodah našega krasa.

Slovarček:

  • biodiverziteta: biološka/biotska raznovrstnost, raznolikost živih organizmov
  • endemít: žival, ki jo je mogoče najti le v nekaterih omejenih predelih sveta.

Viri:

  • Slovenija info
  • Prirodoslovni muzej Slovenije
  • Dnevnik, oktober 2019
  • Notranjski park

Kraj: Viševek
Datum: 1980
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 10. 4. 2020
Oblika: 2 fotografiji

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: