Skip to content

Cajnarje 1952/53 – Vsi razredi

18. 05. 2020
by

Star sem bil šest let, ko so mi doma sredi poletja oznanili, da bom v jeseni šel v šolo. Ugotovili so, da bi bil naslednje leto sam v prvem razredu. Do tedaj o šoli nisem nič vedel. Še največ mi je o šoli povedal sosedov France, ki je v šolo hodil že tri leta. Pravil mi je čudne zgodbe o zvezkih in knjigah in o učiteljici, ki jih uči čudne stvari. Menda se psu ne reče »ps« ampak pes in konju ne »kojn« ampak konj. V klopi je treba mirno in tiho sedeti, drugače je tovarišica huda. Če te kaj vpraša in ne znaš, dobiš cvek.

V današnjem času večina otrok pride v šolo in že zna pisati, čitati in računati. Jaz nisem znal niti držati svinčnika. To me je poskusila najprej naučiti mama, ko me je nekaj dni pred začetkom šole posadila za mizo in mi dala v roko svinčnik, pa ji ni uspelo.

Napočil je prvi šolski dan. Na hrbet so mi dali rdečo kartonasto torbo, v njej zvezek in pušico s svinčnikom in radirko. Mimo hiše sta prišla sosedova France in Francka in mama me je potisnila k njima rekoč: »Pa še na naš’ga mal popaz’ta!« In smo šli čez vas, skozi gozd v dolino mimo Milave in navzgor na Krušče. Šola je bila takrat na Kruščem v Možakovi hiši. Rekli so ji enorazredna šola, ker je imela samo en prostor za vseh osem razredov. Prvi štirje popoldne, višji dopoldne.

Učiteljica je bila Marija Sirnik. Prvi dan smo risali v zvezek črte, navpične, poševne, predvsem pa naj bi bile ravne. Drugi dan smo pisali in risali številko ena. Moje enke so se nekako opotekale po papirju in učiteljica je omenila, da so kot »gajžle«, pa nisem vedel, ali me je pohvalila ali ne.

V drugi razred sem hodil že v Cajnarje. Takrat smo tej skupini hiš rekli Stopnak, Cajnarje pa je bila vas nad cesto. Šola je bila v Gregorjevi hiši. Spet samo en prostor, kasneje so mu prizidali predprostor, kjer smo se sezuvali. Poleg učilnice je bila učiteljeva soba. Ivan Vidrih je bil novi učitelj. Ni bil pretirano strog, smo pa morali sedeti mirno, vzravnano in z rokami na hrbtu. Ko smo pisali, nas je pogosto opozarjal, naj ne pišemo z nosom, ker bomo sicer kratkovidni. Ko opozorila niso zalegla, smo morali prinesti od doma leskove rogovile, s katerimi smo podprli brade, da smo držali predpisano razdaljo.

Vsak dan je bil nekdo na vrsti kot reditelj. Pouk se je začel tako, da je reditelj stopil pred tablo in rekel: »Za domovino …«, in mi smo odgovorili »… s Titom naprej!« Potem pa smo zapeli. Reditelj je povedal naslov pesmi in jo začel. Imeli smo majhen izbor pesmi: Barčica po morju plava, Rasla je jelka, Janez kranjski Janez itd. Pouk se je končal enako s pozdravom in pesmijo, ko smo se obuli in oblekli, pa smo se zunaj postavili v vrsto po dva in učitelj nas je spustil domov.

Naslednji učitelj je bil Zoltam Železen. Za naše kraje nenavadno ime in priimek. Bil je iz Prekmurja. Opisoval nam je razlike med našimi kraji in Prekmurjem in med našimi narečji. Povedal je en stavek po prekmursko in nismo ga razumeli. Potem nam je prevedel: »Če bi jaz govoril po naše, me ne bi nič razumeli.«

Za razgibavanje smo navadno igrali z žogo »Med dvema ognjema«, in to na cesti pred šolo. Bila je vedno prazna. Le redko je kakšen voz zmotil igro, če pa je mimo pripeljal avtomobil, pa to niti ni bila motnja, ampak dogodek.

Bili smo tudi grešniki in zato so obstajale tudi kazni. Fizičnih seveda ni bilo. Najpogostejša je bil zapor – ostanek »po šoli«. Dobil si jo, če nisi izdelal domače naloge in si jo potem moral narediti v tem času. Druga možna kazen je bila dejansko težja. Po petdesetkrat ali stokrat je bilo treba doma napisati kak vzgojni stavek. Primer: »V šoli se ne smem pretepati.« Po šoli nisem mnogo ostajal, mi je pa še močno v spominu, kako sem pozno v noč kracal zadnje vrstice kakega takega stavka.

Cajnarska šola ni bila popolna osnovna šola. Nismo se učili tujega jezika in še nekatere malenkosti so bile, da iz nje nisi mogel v srednjo šolo. Tako sem v Cajnarjih končal peti razred, nato pa so me vpisali v Novo vas – ponovno v peti razred.

Spredaj:

  • Franc Tekavec – Slugovo,
  • Marija (Mara) Rudolf – Kremenca,
  • Vera Kovačič, Milava.

Sredina:

  • Milka Tekavec – Slugovo,
  • Alojz Štrukelj – Štrukljeva vas,
  • Janez Kocjančič – Hruškarje,
  • Jožica Bečaj – Hruškarje.

Zadaj:

  • Jože Kocjančič – Hruškarje,
  • Ana Zupančič – Kremenca,
  • Marija Tekavec – Slugovo.

Spredaj:

  • Francka Bečaj – Hruškarje,
  • učitelj Ivan Vidrih,
  • v naročju Žarko,
  • Marica Primožič – Hruškarje

Sredina:

  • Franc Rot – Kremenca,
  • Slavko Kovačič – Bečaje,
  • Stane Zalar – Krušče,
  • France Štrukelj – Štrukljeva vas.

Zadaj:

  • Olga Urbas – Cajnarje,
  • Majda Bombač – Krušče,
  • Francka Zalar – Pirmane,
  • Anica Štrukelj – Štrukljeva vas.

Spredaj:

  • Milka Rudolf – Kremenca (še ni hodila v šolo),
  • Danica Kovačič – Milava,
  • France Rudolf – Kremenca,
  • Ivanka Bečaj – Hruškarje.

Sredina:

  • Francka Rot – Kremenca,
  • Janez Tekavec – Slugovo.

Zadaj:

  • Tone Štritof – Cajnarje.

Prispevek je napisal: France Rudolf.

Kraj: Cajnarje
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: France Rudolf
Skenirano: 5. 5. 2020
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: