1964 Bezuljak – Pomladno veselje

Dan OF in prvomajski prazniki so bili dnevi, ko smo včasih na Menišiji delali na njivah. Tisti, ki smo bili v službah, smo se jezili, da moramo ob cerkvenih praznikih delati v službi, ob državnih pa doma.

Otroci na fotografiji stojijo na Sernevčkovi ledini na Pred∂snicah pod Bezuljakom. Jaz sem kot otrok komaj čakala, da bo v Bezuljaku privekal na svet kakšen otrok tudi v Guorajnem koncu. Kako sem bila vesela, ko se je pri sosedih Kešlanovih rodila prvorojenka Mojca. Kmalu sta ji sledila še bratca, dvojčka Jožko in Slavko.

Včasih so morali otroci s starši na njivo ali na senožet, saj ni bilo vrtcev ali starih mam, ki bi jih doma pazile. Otroci so se lepše igrali, če jih je bilo več skupaj, odrasli pa smo jih mimogrede popazili ali jim povedali kaj zanimivega, da je prej minil čas.

Kaj vse so bila spomladanska opravila na polju: vozili smo gnoj, ga trosili, orali, branali, s črtalom naredili grabenčke, pometali krompir in ga nazadnje zasuli z drevesom. Grobove smo nazadnje še popravili z motiko. V grabenčke smo pometali tudi koruzo, le zakrili smo jo samo z motiko.

Ali niso lušni Kešlanovi trije: najstarejša Mojca, levo od nje Jožko in na desni Slavko, dvojčka, rojena 1960.

Za Jožkotom je videti Sernevčkov kozolček, za njim pa je rasla velika hruška tepka. Kozolček, ki je imel na južni strani višji štant, na severni pa nižjega, je bil marsikdaj tudi zavetje pred dežjem, če so ženske predolgo plele na njivi ali zdevale seno v kopice. Kozolček je uničil zob čas pa tudi tepko so že zdavnaj podrli.

“Kovačeva” dvojčka, Matjaž in Tomaž Kavčič, sta bila leto mlajša od Kešlanovih dveh. Doma sta bila v Polhovem Gradcu in sta z mamico Jožico za prvomajske praznike prišla na obisk h Kovačevim, k stari mami in staremu atu. Posebnih igrač niso nosili s sabo, za igro so bila uporabna kolesa mojega starega otroškega vozička.

Na desni zadaj vidimo možakarja, ki je na njivo pripeljal gnoj v hrbtih. Z voza je na pol odstranil stransko desko in s kopačo v enakomerni razdalji delal kupe gnoja – gomile, da ga je bilo potem z gnojnimi vilami lažje raztrositi.

Desno zgoraj se vidi Kotovčkov skedenj.

In v kaj je zraslo teh pet nadobudnežev? Najstarejša Mojca se je izučila za trgovko in je bila prijazna prodajalka čevljev pri Peku na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Žal je zelo mlada umrla v prometni nesreči. Joško je zrasel v Jožeta, ki živi in dela na Vrhniki, Slavko se je izučil za avtomehanika, poleg domače hiše v Begunjah je zgradil hišo in odprl svojo delavnico. Matjaž je postal ekonomist, Tomaž je končal gradbeno fakulteto vendar se je popolnoma preusmeril v računalništvo. Tudi Tomaž je žal že umrl.

Slovarček:

• zdevati seno v kopice: kadar seno še ni bilo dovolj suho, da bi ga odpeljali domov, smo na senožeti ali na travniku pograbili seno in ga zložili v kopico, da je jutranja rosa lepo odtekla po bilkah
• kopača: orodje, podobno grabljam s tremi kovinskimi ukrivljenimi roglji, ki smo ga uporabljali za kopanje gnoja z voza na njivo
• kula s hrbti: voz, ki je imel dve dolgi deski za dno in dve stranski deski, ki sta sloneli na ročicah. S takim vozom so spomladi vozili gnoj na njive, jeseni pa domov krompir, repo, peso, korenje.
• zasuti krompir z drevesom; drevo: kmečko orodje, podobno plugu, le da ima lemeže na obeh straneh, ki se jih lahko razširi ali stisne. Uporabljalo se je za zasipanje vsajenega krompirja, kasneje za osipanje in nazadnje smo z drevesom kopali krompir. Poimenovanje drevo najbrž izhaja iz podobnosti s plugom, ki je bil včasih lesen.

Viri:

• Marija Hren, Bezuljak, ustno 2020

Kraj: Bezuljak
Datum: april 1964
Avtor: Slavko Hren, Domžale
Zbirka: Marta Hren
Skenirano: 5. 8. 2019
Oblika: fotografija