Skip to content

1682 Thurnlagk – Loka pri Cerknici

9. 09. 2020

Bržkone edino ohranjeno podobo gradiča na Loškem pod Skrajnikom je verjetno ustvaril Valvazor, domnevam, da leta 1682, ko je narisal tudi protiturški tabor v Cerknici. Povzeta je iz knjige Draga Kolenca Dober dan, Krpanova dežela (2006).

Po letu 1360 je od Oglejskega patriarhata prevzel patronat nad Cerknico kartuzijanski samostan Bistra pri Vrhniki in vsakokratni opat je bil tudi cerkniški župnik. Kartuzijani so pastirovali po vsej dolini vse do leta 1782, ko je cesar Jožef II. med drugimi razpustil tudi samostan v Bistri. Gradič, ki so ga na lokaciji utrjenega stolpa iz leta 1276 najprej v prvi polovici 16. stoletja pozidali Turjaški grofje, so prevzeli kartuzijani leta 1662. Menihi so prizidali kapelo sv. Lenarta in uredili cesto do Cerknice. Opat je imel tako urejeno “Opatovo pot” od gradiča do cerkve. Namesto osojne Bistre je imel na sončnem Loškem tudi prijetnejši kraj za bivanje. Od tistih časov je za pokrajino med Ljubljanskim barjem, logaškim Ravnikom, dolino Cerkniščice in Otavščice (Borovniščica) ostalo ime Menišija, saj je bila večina tamkajšnjih prebivalcev podložnikov samostana v Bistri. Po ukinitvi samostana leta 1782, menihe so razgnali, je tudi gradič začel propadati. Dokončno so ga uničili Italijani med drugo vojno, ko so podrli še ohranjene dvonadstropne zidove. Obdelane kamne so uporabili za svoje vojaške objekte.

Marija Terezija, ki je vladala od 1740 do 1780, in njen najstarejši sin Jožef II., ki je vladal od 1780 do 1790, veljata v zgodovini za velika vladarja, ki sta z reformami popeljala cesarstvo iz mračnega srednjega veka na prag moderne dobe. Nekateri ugibajo, da bi brez njunih naprednih ukrepov monarhija lahko doživela podobno revolucijo kot Francija 1789 ali pa celo usodo carske Rusije 1917/1918.

Za ljudi v naših krajih je bila nemara najpomembnejša Jožefova osvoboditev kmetov leta 1785. Za razliko od prej, ko so kmetje plačevali davke glede na oceno fevdalnih in cerkvenih gospodov, koliko trenutno zmorejo, plemiči pa so od tega malo plačevali cesarju, je Jožef II menil, da je prav, če plačujejo davke vsi enako: “Razume se samo po sebi, da ne more biti nobene razlike med posestjo plemičev in posestjo kmetov, med posestjo države in posestjo cerkve in da je treba vse prištevati v določen razred plačevalcev ustrezno obsegu, rodovitnosti in legi njihovega deleža …” Odredil je torej splošno davčno obveznost in določil, naj bi kmetom ostalo 70 odstotkov pridelka. Od ostalih 30 odstotkov naj bi se 12,5 odstotka odvajalo kot davek vladarju, 17,5 odstotka pa zemljiškemu gospodu. S tem je prvič v zgodovini postal podložniški odnos merljiv, bistveno so se zmanjšale možnosti do tedaj pogostih strašnih krivic in odprta je bila pot za popolno osvoboditev kmetov. “Kakor roj kobilic se je tedaj usula čez kronske dežele cela vojska zemljemercev,” piše zgodovinar. In to je začetek našega katastra. Omeniti velja še Tolerančni patent iz leta 1781, s katerim je cesar luteranom, kalvincem in pravoslavnim, leto kasneje pa še judom priznal enakopravnost s katoličani in omejeno pravico do bogoslužja, pouka in cerkvene organizacije. Poleg tega je reorganiziral škofije, da so bile bistveno manjše, in jih prilagodil nastajajočim upravnim enotam. Silovit odpor med ljudstvom in duhovniki pa je povzročil z odredbami, da se iz cerkva odstrani baročni blišč, ukinejo romanja (“izguba časa”), procesije, ljudske pobožnosti in nekateri prazniki. Nekatere od odredb je moral že sam preklicati, nekaj so jih kasneje nasledniki. Šolskega sistema svoje matere ni spreminjal, menil je, da naj bo število tistih, ki se učijo brati in pisati, kolikor mogoče veliko. Uvedel pa je obvezno služenje vojske in tako ustanovil državno armado.

Vrnimo se k ukinitvi nekaterih samostanov. Cesar, sam sicer veren mož, je odredil, naj se ukinejo samostani, “ki se ne pečajo niti s poukom mladine, niti z oskrbovanjem bolnikov, niti se ne odlikujejo v študijah.” Za ugotavljanje, kateri samostani izpolnjujejo te ohlapne kriterije, so ustanovili posebne komisije, ki so jih na terenu pogosto precej samovoljno ukinjale. Stiški menihi so na primer z veliko vnemo podpirali ljudsko šolstvo in celo izdali slovenski katekizem, a komisija je odredila ukinitev opatije. V cesarstvu je bilo takrat razpuščenih 738 samostanov, od tega na Kranjskem kartuziji v Bistri in Žičah, kapucini v Ljubljani in Kranju, klarise v Ljubljani, Škofji Loki in Mekinjah itd. Pri odrejanju, kateri samostan naj se ukine, je bil pogosto v ozadju tudi premoženjski motiv cesarjevih ministrov, saj je samostansko premoženje pripadlo državi. Zemljišča in nekatera poslopja so kasneje po nizkih cenah prodali, preuredili v vojašnice in podobno. Neprecenljiva in nepopravljiva škoda pa je nastala na samostanskih arhivih, knjigah, rokopisih, slikah, saj so jih, ko ni bilo več gospodarja, večinoma razvlekli ali uničili. Za Slovence je šlo tu še za posebno nacionalno škodo. Ohranjeno bogastvo so spravili v deželna glavna mesta, torej samo na Kranjskem v Ljubljano, povsod drugod pa v neslovenska mesta. Pa tudi iz Ljubljane so najvrednejše stvari odnesli na Dunaj. Tako so za vedno izginile mnoge sledi naše zgodovine.

Jožef II. je proti koncu svojega življenja menil, da s svojimi dejanji ni bil uspešen. Ko je v laxenburškem parku srečal nekega opata, ga je pozval, kakor trdijo, naj sestavi nagrobni napis s temo: “Tu leži knez, ki kljub najboljšim namenom ni mogel izpeljati nobenega svojih načrtov.” V Ljubljani se je mudil dvakrat in značilno: obakrat je med drugim obiskal kaznilnico in bolnišnico. Tudi danes se najbolje spozna neka država po razmerah, ki so v teh dveh institucijah.

Za konec citiram še stavek v cesarjevem testamentu pod točko 16:

“Prosim vas, pomislite na to, da je monarh na prestolu tako kot siromak v svoji koči le človek. In da čaka oba enaka usoda.”

Danes samoumevna misel, a takrat še nepredstavljiva. Enakost med ljudmi, eno od gesel francoske revolucije, je cesar posvojil že prej, ko je še kot soregent z materjo večkrat obiskal svojo sestro Mario Antoinetto, francosko kraljico, in se seznanil z idejami francoskih razsvetljencev (Diderot, Voltaire). Po vsem cesarstvu se je govorilo, kako je Jožef II. nekoč na deželi v svojih oblačilih prijel za primitivni plug in oral, kmet pa je vodil vola pred njim. Temu dogodku so tamkaj podložniki celo postavili spomenik. Na Dunaju pa je izzval velikansko osuplost z gesto, ko je pred množico prijel za roko na Dunaju rojenega črnega mladeniča.

Slovarček:

  • Opat – predstojnik samostana

Viri:

  • Drago Kolenc: Dober dan, Krpanova dežela, Sprehodi po notranjskih poteh – Postojna 2006
  • Hans Magenschab: Jožef II., revolucionar po božji milosti. Založba Obzorja Maribor, 1984
  • Vasilij Melik: Jožef II. in Slovenci, dodatek k knjigi Hansa Magenschaba: Jožef II., revolucionar po božji milosti, Založba Obzorja Maribor, 1984

Kraj: Cerknica – Loško (nekoč Thurnlagk – Loka pri Cerknici)
Datum: 1682
Avtor: verjetno Janez Vajkard Valvasor
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 1. 9. 2020
Oblika: reprodukcija iz knjige

One Comment leave one →
  1. 9. 09. 2020 07:31

    V času Jožefa II. je bila ukinjena tudi cerkev sv. Petra na Ulaki nad Starim trgom, ker ni imela svojega premoženja. Oltar in zvon sta bila prenešena v cerkev sv. Martina v Podcerkev, cerkev pa so podrli (Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, zal. Družina, Lj., 1996).
    Ampak ta cesar je bil resnično razsvetljen, če pomisliš, kakšne ukrepe je izvajal.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: